Včasih se mi zazdi, da me različni spodobni ljudje na spodobnih položajih povabijo v kakšno sredino zgolj zato, da odigram vlogo tega vaškega norca, tega nespodobnega strica. Tega celo ne skrivajo, saj prostodušno povedo, da hvala za obisk Munc, da ste nam povedali nekaj zgodb iz resničnega življenja. Torej ga oni sami ne živijo ali ne vidijo? To pa mora biti težko. Matrica torej obstaja in seveda smo lahko tudi vsi od mrtvih obujeni zgolj zavedeni in je resnično življenje zgolj matrica v sami matrici. Ali drugače – tudi mi se zgolj slepimo, da vemo in občutimo kaj več. Mogoče le slepilo, mogoče odblesk bivanja brez iluzij, kakorkoli je vloga sporočevalca o cesarjevi nagosti ena hudičevo čudna naloga. Vtis imam, da ko zapustim sceno že minuto zatem pianist v kotu spet igra poskočnice in prijetni ljudje se pogovarjajo samo še prijetne teme. Spremembe pa ni.
O mladih veliko tuhtam zadnje tedne, delno ker z njimi delam, delno ker snujemo kak načrt, da bi jim pomagali pri razbijanju vsakodnevnih iluzij in dvigovanju iz greznice različnih tegob. Tako z Matjažem sediva za mizico, po nahrbtniku si nerodno polivam kavo in besedujeva o odtujenosti. Kako smo drug drugega izgubili, ko smo se grebli za jackpot službo in drag avtomobil. To izgubljeno resnično medčloveško vez bi radi vrnili, pa še upanje in če je možno kakšno delo za človeka, da si bo lahko nekaj naložil v želodec ter se za konec dneva počutil podobnega človeškemu bitju. Takšne poti iščemo in običajno nihamo med obupom in kreativnim nemirom. Ker v tej naši državi veste, je skoraj vse narobe. Žal. Popolnoma nerazumni birokratski sistemi, pomanjkanje razumevanja za res pomembno, odsotnost vizije, elitizem in seveda hobotnica korupcije. Pač ni mi všeč, kako živimo. Ne morem si pomagati in ne morem se slepiti. Črnogled? Vsak dan in vedno bolj. Trmast? Še vedno. Prav zato še vsi migamo – iz gole trme.
Želite o mene ta resnični pogled izza temne plati slovenskega meseca? Kakšen naj bi bil, če ne črn? Pa mogoče ima vseeno na robu srebrn oplesk in je videti zelo dobro. Ker opažam, da vas besede začarajo le za kratek čas in hitro zazibljejo v ustaljen ritem, ponujam podobe v podkrepitev. Če boste kjerkoli uzrli možnost ogleda novega slovenskega dokumentarca Status Zero, ne oklevajte. Šest zgodb šestih mladih iz Slovenije vas mogoče bolj prepričajo o nujnosti delovanja kot nakladanje dvornega norčka. Glejte njih in poslušajte njih, ki na lastni koži doživljajo resničnost življenja v tej obljubljeni deželi zaposlitvenih možnosti in zgodbic o uspehu. Ljudje, zbudite se! Proti dnu drvimo in srečanje bo trdo.
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 1. oktobra 2016