Ko je bil »Markovič«, nisem bil reven. Šolsko srednje uspešen dijak sem ves čas nekaj delal, pazil otroke, prodajal na štantih in vedno sem imel cekin v žepu. Za fostersa in heinekena, za mehko pakiranje winstona in za vstopnico v K4 ali Palmo. Darker z denarjem. Za malico smo žicali odrasle, da so nam iz duty free shopa v Plavi laguni prinašali Mars in Snickers za 1 nemško marko. Ti nemški kovanci so se nam vedno valjali po žepih. Bili smo mali verižniki in dobičkarji. Za hec. Potem smo se osamosvojili.
Najbolj reven sem bil v času pisanja diplome, potem v času leto in pol brezposelnosti na zavodu in mogoče zdaj. To seveda ni revščina na popolnem robu preživetja, vendar vsekakor ni življenje, ki zagotavlja tak standard, da bi mu rekel spodoben. Prekladam samo položnice, računam dolgove, kredit za stanovanje imam zamrznjen, na srečo. Ne zmorem. Živim od svojega dela. In živim preslabo.
Seveda pa niti slučajno ne tako slabo kot mnogi drugi. Pred dvema mesecema je prijatelj Igor s kolegi sestavil delujoč računalnik, da bi ga podaril otrokom v stiski. Odnesla sva ga na ZPM Moste in naneslo je, da je bila ravno sreda, ko je »uradni dan« in je bilo spodaj v pritličju 30 do 40 ljudi v vrsti. Za hrano, obleko, osnovno … to ni napihovanje, to ni populizem, to ni zganjanje panike. To so dejstva našega trenutka!
Slovenija revščino definira s cenzusi in odstotki minimalne plače. Približno 13% Slovencev je ogroženih glede revščine po teh kriterijih Države, ki so seveda birokratski, seveda evropsko usklajeni, vendar imajo z realnostjo toliko zveze kot lanski sneg. Letošnji sneg, ki je mimogrede ravno zapadel, in bi nas moral skrbeti je, da revščina ne more biti povsem predmet številk in uravnilovk. Revščina je večplastno stanje v denarnici in duhu.
Sam sebi sem že zoprn, da pišem o tem, zato samo nekaj stavkov. Revščina, ki se meni zdi še bolj nevarna, je etična revščina. Poštenost, iskrenost, delavnost so psovke za naivne bebčke, ki še vedno verjamemo, da so to recimo vrednote. Povsem cinični sodobniki se nam smejijo in pravijo, da smo za luno, če v tem času iščemo stanje, kjer se resnično ne krade, ne laže in v resnici dela. Zato mnogi ob tem nestrpno zamahnejo z roko in svojo etiko pohodijo zgolj v borbi za denar.
Ta celotna slika nam bo na dolgi rok prinesla težje posledice. Za nami prihajajo generacije, ki se že zdaj norčujejo iz smisla šolanja – najprej greš na srednjo, potem na faks in potem na zavod. Materializem, vseprisoten, terja svoj davek. Želim imeti, želim posedovati in ne najdem poti do tega, mogoče zgolj preko kriminala. Postal bom diler že nečesa in živel bajno. To je podoba etično revne Slovenije čez nekaj let. Druga podoba je lahko slika države cenene delovne sile za bogate lastnike. Revna Slovenija. Mogoče bo to realnost čez nekaj let in ne zgodba o uspehu. Uspeha ne vidim. Mogoče slabo gledam.
Ne pišem o ekonomskih temah, saj sem že večkrat priznal, da o tej vedi nimam pojma. Vidim le, da nimamo niti ene gospodarske vizije, ki bi nas v razumnem roku in na razumen način potegnila iz trenutnega stanja. In to se mi zdi zaskrbljujoče. Še vedno ne vemo, kaj bomo počeli in od česa živeli. Od davkov, ki jih bomo sami plačevali, vsekakor ne. Živimo v državi voditeljev brez idej in brez razuma.
Ko prebirate te vrstice in se sprašujete, kak pomen ima vse to za vas, kaj lahko vi spremenite v svojem vsakdanjiku, vas prosim, da razmislite o dveh ali treh področjih.
Svoboda skozi etiko pomeni, da kot samostojen človek ne postanete suženj nikogar v tem ponorelem času in da vam za to ni potrebno žrtvovati lastnega etičnega kodeksa. Da ne postanete pokvarjen in zloben egoističen zmazek, ki v borbi za preživetje hodi po drugih. Moje preživetje naj ne bo na račun drugih, naj ne sloni na izkoriščanju mene ali drugih.
Kreativnost je lahko energija preboja. Tega v Sloveniji ni opaziti dovolj na vsakem koraku, vsekakor za upanje budijo projekti različnih ljudi – od zadruge tekstilnih oblikovalcev, lesenih očal, dostave zelenjave, tvorjenja računalniški aplikacij in še. Kreativen človek išče delo in ne službe. Kreativnost nudi ideje, ki jih je potrebno uresničiti, prizemljiti, spraviti v življenje. Uresničena kreativna ideja je lahko pot dejanskega uspeha.
Mreženje je sicer že nekoliko zlajnan izraz, kar je škoda. Z njim vas lahko pofutrajo tudi na Zavodu za brezposelne, čeprav imam občutek, da ne vedo, kaj govorijo. Mreženje ni zgolj seznam vseh ljudi, ki jih poznate, temveč je tvorjenje vzajemnih močnih povezav med idejami, med projekti, med ljudmi. Mreža je horizontalna in ne vertikalna. Demokratična in ne diktatorska. Kadar imata nad seboj ukazovalnega šefa, ki samo deli naloge in trdi, da ste »tim«, potem vedite, da to ni mreža. Mreža je lahko majhna, sestavljena iz treh ali štirih ljudi, lahko pa jo sestavlja več različnih projektov, ki si medsebojno pomagajo.
Ideja prodornega individualizma, s katero so okužili mojo generacijo, generacijo fantov v žametnih hlačah in deklet s čopi, se je izpela. Bila je zgrešena. Temeljila je na grebatorstvu in ni upoštevala sočloveka. Pripeljala nas je v revščino. Takšno in drugačno. Ideja iskrenega sodelovanja enakih in enakopravnih nam lahko pomaga. Uresničevali jo bomo samo mi sami, med seboj. Ne čakajte na politike, ti ne vedo niti tega, kje so njihovi otroci zaposleni.
