Na zunanjem podestu bivalne enote Z16 v 10. nadstropju sta se srečevala navidez naključno. Vsaj v začetku je bilo že tako, potem pa vedno bolj načrtno sta deset minut pred policijsko uro pokadila vsak svojo zadnjo cigareto dneva. V skladu z odloki o Zdravem življenju sta jih na dan dobila le pol ducata in ta zadnja je bila vedno najslajša. Za srečne sanje. Skupaj sta gledala po večinoma zatemnjenem mestu in stežka so jima šle besede. Nista jih bila več vajena, odkar so bili osebni stiki omejeni na strogo službene zadeve in za vse tiste, ki so pri Vrhovnem duhovnu zaprosili za obred svete poroke. Na električnem avtobusu, ki ga je vsako jutro odpeljal do delovišča in čez 10 ur nazaj proti njegovi bivalni enoti, si nihče ni drznil spregovoriti besede. Bilo je prepovedano.
Strogo vzeto tudi njuni klepeti visoko nad mestom, ko se je rožnato sonce spuščalo pod horizont, niso bili ravno dovoljeni. Kradoma sta izmenjala nekaj besed, drugače pa kadila vsak zase. Pazila sta, da sta ohranjala predpisano razdaljo, drugače bi njuni državni zapestnici začeli piskati in čez nekaj minut bi prišli Redarji duha.
Počasi, skozi tedne, je po koščkih izvedel marsikaj o njej. Ni bila iz velikega mesta, sem se je preselila iz malega, potem ko je dobila službo v reciklaži plastičnih steklenic. Za seboj je pustila bolnega očeta, nemočno mamo in ambiciozno mlajšo sestro, ki se je zgodaj odločila za priležnico Regijskega vodje Stranke. Od takrat je živela v razkošni bivalni enoti in imela dostop do neomejenih količin cigaret, toaletnega papirja, belega kruha in drugih dobrot, ki so bile za navadne državljane omejene. O sestri ni veliko govorila. Včasih o očetu, ki mogoče ne bo več dolgo. Takrat si je najbolj vroče želel, da bi se je lahko dotaknil, saj je bila videti tako ranljiva … In zdaj je ni več.
Prejšnji večer je že stala ob ograji, ko je stopil iz svoje bivalne enote. Gledala je nekam daleč in bila tiho. Potem je suho rekla v temo, da so zaprli regijske meje in da se je očetu zelo poslabšalo, zato gre domov. Odvrgla je ogorek, ki se je nekaj časa rožnato vrtinčil, potem izginil. Ko se je naslednjič ozrl na njen konec podesta, je ni bilo več.
To jutro je brezvoljno pospravil predpisan obrok žitaric in se odpravil proti postaji električnega avtobusa. Stopil je na vozilo in zagledal siva, molčeča čela ljudi, skritih za predpisanimi svetlo modrimi maskami. Pred očmi je zagledal nežno rožnato meglico, ki mu je pomračila pogled. Takrat se je odločil. Stopil je do prve osebe levo in jo pozdravil. V odgovor je dobil samo presenečene oči nad masko. S kotičkom očesa je zaznal premik Redarja duha, ki se je dvignil s svojega sedeža. Zasukal se je in samo sprožil desnico. Potem je bil samo še rožnati mrak.