Sobotna kolumna bo nastala na podlagi trmastega glodanja misli. Ne morem se namreč znebiti razmišljanja o usodnih razdvojenostih Slovenije. Nimamo pluralizma mnenj, imamo le dve mnenji in lahko si »za« ali »proti«, saj pogosto ne obstaja nekaj tretjega, kaj šele četrtega in dalje. Ne bom vas davil z naštevanjem vseh bipolarnosti naše bolne družbe, saj jih srečujete na vsakem koraku. Za odmik od kreganj okoli nasprotujočih si stališč vam ponujam posebno delitev, kjer ne morete navijati za »dobre«, saj so vsi »slabi« in odklopljeni od življenja tukaj in zdaj.
Ko tuhtamo, kaj vse je šlo narobe z nami, kmalu naletimo na predstavnika prve degeneracije. Salonski aktivist ima v prvem žepu diplomo, v drugem zlato plačilno kartico od očija, v rokah zadnjo plačilno listo in v zobeh teorijo. Salonski levček aktivizma se s tem ne obremenjuje, saj je to daleč pod njegovim nivojem. Ukvarja se s teoretičnimi koncepti, ki so na papirju videti čudoviti, v praksi jih pa še živ hudič ni preizkusil. Kadar sodeluje v debatnem klubu ali na kakšnem krožku bo vse skupaj precej ognjevito zagovarjal. Užival bo v besednem dvoboju in žlobudral eno neumnost za drugo. Po koncu tega napornega dela bo zvrnil nekaj avtohtonega refoška in pri sebi grel topel občutek, da je spet vsem pokazal kak frajer je!
Vsa finta tega je, da gospod aktivistični nima niti osnovnega pojma, kako bi kaj naredil ali spremenil povsem konkretno. Brezdomec je zanj zgolj anomalija sistema, ki enkrat šele bo in ga bo naredil skupaj s svojimi podobno mislečimi prijateljčki. En človek brez strehe nad glavo je samo moteči element tega lepega razmišljanja, ki bo mogoče obrodilo sadove čez 20 let. Do takrat bo pepel našega klošarja že raztrosen, sicer je bil pa tako ali tako samo motnja v čudovitem možganskem brundanju v salon zavaljenega modrijana. Pustimo samozadovoljnega blebetača samega in poglejmo nekam drugam.
Za razliko od zgoraj omenjenega pasivnega lika ima primitivni hujskač višek energije in je takoj za kakšno akcijo. Očitno pa presežek na eni strani povzroča manko na drugi in glasni primitivec je skoraj povsem brez pameti. Njegov nivo je pritlehen in žali človekov razvoj. On pozna rešitve in celo zelo enostavne so. Potem, ko bomo zaprli vse, ki mu gredo na živce, in potolkli do konca prave nasprotnike, bomo lahko v miru živeli dalje, saj bo vse tako kot enkrat zdavnaj prej. Le da nas bo tokrat vodil prav on, diktator po meni slehernika! Edini, ki ve, kaj je potrebno storiti in to takoj. V osebnem stiku sramežljiv in plašen dobi veliko večji zagon takoj, ko mu kdo dovoli, da kaj pove anonimno. Natolcuje, agitira in navija za svoje hujskaštvo. Metalno se je že preselil na različne forume, samo še telo mu bo sledilo in bomo izgubili »največje upanje« tega dela planeta, ko bo zaživel povsem virtualno. Tudi od njega ni nobene koristi, le litri prelitega žolča.
In potem ostanemo še mi, žalujoči ostali. Tudi brez natančnih grafov in vedeževalke s fižolčki vemo, da je v deželi Kranjski hudo. Verjetno smo vsi tretji zgolj tisti revni v duhu in ne povsem v žepu, o katerih je nepozabno govoril predsednik vlade, ko so ga pobarali o revščini v domovini. Lepo nas je poučil. Z veseljem sem tisti tretji, veliko raje kot eni ali drugi s katerimi si ne moremo pomagati. In kje si ti?
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 21. marca 2015
