Usoda zahtevnih in zapletenih zgodb v Sloveniji je naslednja: v nekem trenutku se nekje pojavi informacija, ki je tako šokantna, da bi ob njej moral vsak razmišljujoči um zastriči z ušesi in se vprašati nekaj ključnih vprašanj. Ali živimo vsi skupaj v veliki Matrici, kjer so kulise našega vsakdana zgolj iluzija? Je vse skupaj resnično in je samo napoved še veliko bolj grozljivih zgodb o naši zafuranosti? Mogoče pa nič od tega ne drži in gre zgolj za natolcevanje in izkrivljanje resnice? Odgovori na te ključne dileme bi šele nakazali naše nadaljnje delovanje. Tako bi ravnal razmišljujoči um, ki je po naravi skeptik in radovednež hkrati. Očitno pa v naši deželi takšnih osebkov kronično primanjkuje ali pa sem jim enostavno ne da več ukvarjati z novimi in novimi čudaštvi. Nekaj od tega bo držalo, namreč v resnici se zgodi nekaj povsem petnajstega. Vključi se sistem samoprevare, ki oči bralcev zamegli s prahom pozabe in v resnici ne naredimo čisto nič. Ne kličemo na odgovornost odgovornih in ne raziskujemo dalje. Oh, ne! Povsem ponižno se prihuljeno odvlečemo v naslednji dan in pričaka nas nova novica dneva, ki s svojo bizarnostjo povozi atrakcijo prejšnjega dne. In tako vsak dan znova.
Slovensko šolstvo je skupaj s socialo in zdravstvom eden od treh velikih sistemov, ki v Sloveniji dokončno razpadajo. Narejeni so bili v socializmu, skozi prvo obdobje tranzicije so preživeli po principu inercije. Nihče nikoli ni imel poguma, da bi se odločno lotil prave reforme, vladni kozmetiki so nanašali nove in nove plasti ličila preko prejšnje podlage. In danes so vsi trije veliki družbeni sistemi naše države videti kot ostarele prodajalke ljubezni. Brezuspešno vrtijo torbico na vogalu in poskušajo prepričati mimoidoče, da so mlade in poskočne. V polmraku mogoče lahko potegnejo za nos kako naivno dušo, pod lučjo pa vsak vidi, da sloji pudra pokajo in trepalnice odpadajo. Imamo vsaj en večji problem. Ti trije sistemi so v resnici temelj naše družbe in na njih naj bi temeljila prihodnost naših otrok. Cenen populizem? Presodite sami, če slučajno z vročino ne spite na hodniku infekcijske klinike v Ljubljani in vam je vse jasno, kje ste pristali. Zraven stranišča levo, imate pa vsaj svojo posteljo.
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 17. januarja 2015