Državni žledolom zadnji teden je pokazal koliko požrtvovalnosti so sposobne različne ekipe na terenu. Prostovoljni in poklicni gasilci. Prvi volonterji in drugi javni uslužbenci. Cestarji, električarji in policisti. In koliko očitne nesposobnosti imamo na ravni vodenja takega izrednega dogodka. Ministrstvo za obrambo, pod katerega kapo formalno sodi Civilna zaščita, vodi možak Jakič, ki se rad fotografira, vozi z letalom in tvita. Do danes mi ni jasno, zakaj je v nedeljo zvečer še vedno bilo več kot 30 agregatov v skladiščih? Po treh dneh krize še vedno niso vedeli kam jih poslati potem ko so bili nekateri ljudje brez elektrike že več kot 72 ur? Vojaki so se pojavili šele v nedeljo popoldne, medtem ko so se ekipe trudile že celo soboto in pol nedelje. Prav gotovo obstaja za to dober razlog, ki ga neumni kolumnist ne razume. Minister bi znal to v svojem arogantnem stilu razložiti. Verjetno tudi to, zakaj so Krizni center v Postojni organizirali taborniki, zakaj so vojaki odstranjevati drevje z ročnimi žagami in zakaj je v sredo, ko pišem, na terenu 500 vojakov, medtem, ko jih je v uniformi še vsaj 6.500. Baje je trik v tem, da jim tega ni nihče ukazal. Potem res ne vem, zakaj imamo vrhovnega poveljnika vojske, ki tudi ljubi fotoaparate, ne zna pa izdajati nujnih ukazov?
Ali imam pravico kritizirati nekaj, o čemer si bodo mnogi v naslednjih dneh peli hvalo? Je to znak globokega negativizma pisca, ki pljuva čez vse in vsakogar? Naletel sem na načrte francoskih reševalcev, ki imajo za vse primere različnih naravnih nesreč pripravljene scenarije, pedantno urejene po šifrah. In jih redno vadijo. Za vsak primer. Nas vedno nekaj preseneti.
Vedno, kadar se zgodi nesreča večjih razsežnosti, se spomnim na katastrofo pri Blanci. In na popolni kolaps kriznega vodenja na terenu, kjer je po nekaj deset metrih obale tacalo dobesedno na stotine neorganiziranih reševalcev. In na mojega prijatelja potapljača, ki je moral na operacijo srca zaradi prevelikega števila potopov, ko je iskal trupla.
Septembra 2010 so bile poplave tudi v Ljubljani. Spomnim se besnega prijatelja gasilca, s katerim sem govoril o popolnem razpadu kriznega vodenja. V vozilu je imel premraženo družino, ki je ni imel kam odložiti. Iz centrale so sporočali, da naj jih odloži kar ob cesti, samo da niso več v vodi. Starša in dva otroka so se tresli od mraza. Tisto nedeljo ni nihče vedel, kje je zborno mesto, za telovadnice šol ni nihče vedel kje so ključi in podobno. Dva cela dneva je bil prijatelj prostovoljni gasilec na terenu s svojimi kolegi in tudi enega sendviča ali steklenice vode niso dobili. Na koncu akcije jih je vse povabil na pico. Na lastni strošek. Sem prepričan, da je prejšnji vikend delal isto. In spet bentil.
Matic Munc
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 7. 2. 2014
