Nepotopljivost. Eden od mitov, ki je ob splavitvi krasil Titanik na njegovi prvi in zadnji vožnji, je bila njegova domnevna nepotopljivost. Domiselni načrt med seboj ločenih šestnajstih komor je obljubljal nemoteno nadaljevanje vožnje celo ob trku, saj bi z vodo napolnjenimi komorami lahko plul. Največ s štirimi. Usodnega dne se jih je napolnilo pet. Tudi zato, ker v resnici niso bile med seboj povsem ločene in se je voda ob nagibu lahko prelivala iz ene v drugo. Prevzetna izjava o nesmrtnosti Titanika, nedvomno izrečena v marketinške namene, ni upoštevala preprostega dejstva, da čisto vse kar je človek proizvedel ali izumil, pokvarljivo, nadomestljivo ali celo vključuje ključno napako, zaradi katere se celotni načrt sfiži. Po vsej verjetnosti ledena gora ni naredila tako usodne razpoke po dolžini kot je zaradi same sile bo trku popustila kovičena oplata, ki ni bila varjena. Zakovice so odletele in drobovje nepotopljive ladje je bilo izpostavljeno vdoru vode. Konstruktor ladje Thomas Andrews je skupaj s svojim izdelkom potonil.
Ob osamosvojitvi Slovenije je nastalo nekaj mitov, eden od njih je »uresničenje tisočletnih sanj slovenskega naroda«, za katerega ni nobene resne podlage, da bi namreč celo tisočletje zatiran narod tega ozemlja hlepel po lastni državi in o tem sanjal. Vsekakor pa je bil glavni mit absolutna nezmožnost tega, da tak pogumen načrt kakorkoli propade, torej nepotopljivost načrta samostojne Slovenije. Ne vem, koliko so se v resnici očetom Slovenije tresle roke ob sprejemanju odločilnih dokumentov, vsekakor prve dni na morju tudi Andrewsu ni bilo lahko. Tresenje gor ali dol, narodu je bila zadeva predstavljena kot načrt brez napake – nepotopljiva Slovenija. Zmagovalna Slovenija. Zgodba o uspehu.
Hitrost. Dobro vemo, da je sicer izkušeni kapitan Titanika Edward J. Smith ladjo že kmalu po zapustitvi evropskega ozemlja gnal na vso moč njenih parnih strojev. Čeprav je takšno dirko opravičeval s testnim preizkušanjem skrajnih zmožnosti plovila, je skoraj povsem jasno, da so ga motivirali drugačni načrti. Želel je podreti rekord v hitrosti prečkanja Atlantika, neuradno in častno tekmovanje, fiktivni Modri trak, ki si ga je čezoceanka prislužila z največjo do takrat izmerjeno hitrosti. Če kapitana Smitha ne sodimo preveč strogo, je potniško ladjo z več kot 2.000 potniki besno poganjal zaradi prestižne nagrade.
Prebivalcem Slovenije je bil obljubljen razcvet, hitrost razvoja brez primere, s katerim bi lahko konkurirali vsem novonastalim demokratičnim državam iz pogojnega vzhodnega bloka. Bili smo najbolj pridni, delovni, razviti, evropski, perspektivni, »na stičišču kultur«, »na vratih Balkana«, … skratka, tekmovali smo za Modri trak nove Evrope s Češko, Slovaško, Poljsko, Madžarsko, baltskimi državami v hitrosti demokratizacije in vstopa v kapitalistični svet. Tukaj nam ostane v spominu simbolična gesta nesrečnega prvega predsednika vlade Slovenije Alojza Peterleta, ki naj bi ob snemanju portreta Tita izjavil, da bomo čez 5 let druga Švica in zdaj nas ta Švica preganja že dve desetletji. Možakar je to rekel v zanosu, je pa s tem tudi ilustriral željo po veliki hitrosti, po preboju, po napredku.
Opozorila. Dve neodvisni preiskavi nesreče Titanika sta enotno ugotovili, torej brez teorij zarote, da je bil glavni krivec za potop neupoštevanje radijskih opozoril o grozečih ledenih gorah. Zadnji dan svojega obstoja je Titanik prejel 6 opozoril o plavajočih ledenih velikanih na svoji poti, vendar jih kapitan Smith ni upošteval, saj je verjel v mit o nepremagljivosti svoje ladje. Istega dne je hitrost celo povečal na 22 vozlov.
Slovenija je tako doma kot tujem prejela v zadnji četrtini stoletja mnogo opozoril različne vsebine, blagosti in/ali ostrine. Prehod iz družbenega premoženja v osebno in državno, ki je pravzaprav spet družbeno, samo da se drugače reče, je bila ledena gora, ki je z gotovostjo stala na poti. Do nje smo šli s polno hitrostjo ter ekspresno izpeljali lastninjenje družbenih stanovanj in certifikacijo prebivalstva. To danes veljata kot osnovna predpogoja za tajkunizacijo določenega dela postsocialističnih verižnikov. Z veliko hitrostjo smo navidezno puščali za seboj ostale države bivše Jugoslavije, mnoge prizadete zaradi balkanske vojne, in manj razvito Makedonijo. Ob tem je bila spregledana ledena gora presežnih delavcev tako zaradi izgube trgov, tranzicije, denacionalizacije in tudi političnih igric, ki jih je s seboj prinesel večstrankarski sistem. Poleg strmega naraščanja brezposelnosti smo se tega problema reševali tudi s prelivanjem vode iz ene komore v drugo, saj je bilo možno dokupovanje let in predčasna upokojitev. Delež aktivnega prebivalstva je padal. Tako smo tudi drveli v objem tako EU kot Nata kot dveh nujnih strateških partneric samostojne Slovenije. Nihče ne bo nikoli vedel, ali nas je Bruselj zgolj oplazil ali naredil razpoko, malo jih še trdi, da nam je dodal premoga na ogenj. Posredno zaradi zahtev Nata smo kupovali večkolesnike, da bomo zgledna vojaška sila in zaradi vsega tega imamo tudi ogromno Ministrstvo za obrambo, misije po svetu in stroške. Opozorila so bila še druga, drobna in spregledana, tudi o državnem lastništvu bank in podjetij, propadanju zdravstva, zaostajanju šolstva, kronične odsotnosti strategije, nekonkurenčnosti celih panog gospodarstva in še bi se našlo.
Trčenje. Na Titaniku je 20 minut do polnoči oglednik opazil ledeno gmote pred seboj, od tem nemudoma obvestil komando, dežurni oficir pa je zaukazal manever, ki se je povsem ponesrečil. Zaradi visoke hitrosti in sile vztrajnosti, počasnega krmilnega mehanizma in nezmožnosti parnih strojev za vožnjo »nazaj« – to je bilo možno le ob ustavitve in ponovnem zagonu – se trku v loku niso izognili, temveč so z bokom trčili. Nastalo je 6 manjših lukenj in večja v dolžini 12 metrov, slednja zaradi že omenjene slabše izdelave oplate Titanika, ko so popustile zakovice. Tragedija je bila neizogibna. Ledeno goro, ki so jo lahko kasneje identificirali zaradi izdajalskih ostankov Titanikove barve, ima sumljivo podobo simboličnega Triglava, vendar je to zgolj nedolžna zastranitev.
Zanikanje trka. Znane so tragične anekdote z zadetega Titanika. Nekateri alkoholizirani potniki so ob trku z goro, ko je na palubo padlo nekaj ledenih okruškov, svoje kozarce s pijačo napolnili s tem ledom, saj so bili namreč potniki nepotopljive ladje. Prav tako so mnogi vzeli ukaz za uporabo rešilnih jopičev zgolj kot šalo ali vajo … saj so bili namreč potniki nepotopljive ladje. Kapitan, ki so ga po dogodku prebudili, ni verjel v resničnost nesreče vse do točke, ko ga je sam konstruktor Andrews obvestil o ogromni količini vode v podpalubju, zaradi katere se lahko Titanik celo potopi. Kako naj bi to verjel, če je bil namreč kapitan nepotopljive ladje.
Zanikanje nam gre v Sloveniji odlično od ust. Pri nas ni celega kupa socialno-zdravstvenih težav sodobne družbe, ker živimo v takšnem raju, da se o tem raje ne sprašujemo. Prav tako seveda zanikamo, da smo s polno hitrostjo trčili v nekaj trdega in nepopustljivega ter da nam vdira voda. V zadnjih že skoraj 6 letih recesije smo poslušali že mnogo zgodb, nazadnje je najbolj popularna krilatica o tem, da smo pravzaprav že ven iz krize. Luknja je pokrpana, stroji so ponovno zagnani in zložno nadaljujemo pot. Samo pogled čez ograjo nam pove, da to ne drži, vendar preko zvočnikov naši vodilni sporočajo, da je vse v najlepšem redu in da ostajamo nepotopljiva Slovenija. Takšne zablode imajo lahko mnogo tragičnih posledic.
Reševanje. Potek reševanja Titanika je vir novih tragedij, zaradi katerih je celotna zgodba še bolj vir vznemirjenja. Na ladji je bilo premajhno število reševalnih čolnov glede na število potnikov, zgolj za slabo polovico vseh. Njihovo število so zmanjšali na račun lepšega videza in več prostora za sprehode na palubi. Dva reševalna čolna nista bila neposredno uporabna in ju je bilo treba pripraviti, kar se je v kritičnih razmerah izkazalo za nemogočo nalogo. Na kraj nesreče je nemudoma zaplula ladja Carpathia, ki pa je bila ob svoji maksimalni hitrosti oddaljena 4 ure, kar je bilo za mnoge prepozno. Razsvetljeni Titanik, ki je v zrak pošiljal tudi rakete, je iz veliko večje bližine opazovala posadka Californiana, vse do ure, ko so luči izginile z morske gladine, ker se je nesrečnež seveda potopil. Signalne rakete so na Californianu opisovali kot bele barve, kar ni bil dogovorjen znak za klic na pomoč in na koncu … radijsko zvezo so imeli do jutra izključeno. Takrat so izvedeli za tragedijo, zapluli na kraj dogodka in ugotovili, da je že Carpathia pobrala preživele. Odstotek rešenih je 32%, 1514 ljudi je umrlo tiste noči.
Slovenija se je svojega reševanja lotila nerodno in tudi z večnim strahom, kako bomo videti in ali bo naš videz trpel. Zato si ne damo vzeti vseh potratnih pasjih veselic, kjer še vedno lahko pomečemo nekaj denarja skozi okno, da se le ne bi videlo, da v resnici v podpalubju črpamo vodo. Razlika je sicer v tem, da se lahko reši vsak, ki ima dovolj volje in poguma, da ladjo zapusti – pri državi ni problem v številu rešilnih čolnov. Kar se tiče klica na pomoč ga Slovenija vsekakor še ni oddala, torej ga tudi nihče ne more slišati. Kadar nas z bližnje ladje povprašajo ali imamo težave, suvereno trdimo, da smo se zgolj zaustavili, ker moramo popleskati dimnik ali dva in potem gremo dalje.
Bogastvo in reva. Čeprav je bil Titanik oglaševan kot ladja za nesramno bogate, kot elegantna drseča puščica po Atlantiku, je v nižjih palubah skrivala vse kaj drugega. Poleg elitnih potnikov prvega razreda, ki jih je ob vkrcanju osebno pozdravil kapitan – to spominja na kak letni protokolarni obisk pri njegovi ekselenci predsedniku države, kjer se ugledni med seboj malo poližejo in si nasmihajo – so bili na krovu še mnogi potniki drugega razreda in najbolj revni – potniki tretjega razreda. Vsi ekonomski emigranti v obljubljeno Ameriko in ne na dopustniškem križarjenju. Po trku naj bi zaklenili tudi mnoga vrata prehoda na palubo in proti rešitvi. Odstotek preživelih pada glede na socialni status – preživelo je 97% potnic prvega razreda, 86% drugega in zgolj 46% tretjega razreda. Pri moških je v drugem razredu preživelo zgolj 8% potnikov, v tretjem 16% in med elito 33%.
Slovenija, ki je iz luke Osamosvojitve izplula z visoko dvignjeno zastavo, je v podpalubju tovorila tudi mnogo manj uglednih, manj vajenih penine in tudi manj pripravljenih na divjo vožnjo. Omenil sem že naraščanje brezposelnosti, ki zdaj doživlja svoj drug vrhunec in se giblje okoli 120.000 zgolj registriranih, kar je seveda le lepa številka za statistiko. Mnogi od njih se tudi menjajo pri metanju premoga v peči, saj prihaja tak ukaz od zgoraj. Mnogi med njimi ne razumejo, kaj se je zgodilo in tresejo zaklenjena vrata, saj se jim dozdeva, da je šlo nekaj hudo narobe. V Sloveniji seveda poteka tudi intenzivna selitev ljudi iz drugega, srednjega razreda v najmanj uglednega – tretjega. To smo ugotovili med samo vožnjo, da si nekateri lepše kabine ne zaslužijo in jih deložiramo v skupne spalnice. V primeru popolnega potopa še ne vemo, kaj se bo z njimi zgodilo – nazadnje bo veljal rek: reši se, kdor se more! To je namreč 5 minut pred potopom, ko je zadnji reševalni čoln zapustil Titanik, rekel kapitan Smith svoji posadki. Veljajo je tudi za tiste 8 nadstopij nižje, le da tega niso slišali. Pa tudi rešiti se niso mogli.
Seveda obstajajo tudi mnoge razlike med Titanikom in Slovenijo. Titanik je dejansko vodil en kapitan, očitno kljub izkušnjam pol napak in dvomljivih osebnih lastnosti. Za Slovenijo in njeno krmilo se vedno znova cufajo novi in novi nesposobni krmarji izrazitih osebnostnih napak in motenj. Včasih zavijemo malo desno, večinoma se držimo levega kurza, potem nekaj časa slalomiramo cik-cak, tako da nas ne sme čuditi, da nekateri bruhajo v morje zaradi morske bolezni. Prav tako je močno drugačen časovni vidik med ladjo in državo. Trajanje dogodkov in hitrost reakcije. Dobri dve uri in pol je trajalo po trku, da se je Titanik ulegel na morsko dno. Država po trku pljuje še nekaj časa po inerciji dalje, govorimo o letih, mogoče desetletjih.
In kje smo po tej oceni danes? Vsekakor smo kocke ledu že nametali v pijačo in se nasmejali adrenalinskemu dogodku, to je že mimo. Nekateri sumijo, da imamo v trupu velike luknje in da voda vdira. Orkester igra poskočnice. Pri krmilu vlada nered, saj se odgovorni kregajo okoli tega, ali je barva opleska Slovenije pravega odtenka in ali so bili stari starši potnikov pred 70 leti res vsi za to, da se enkrat izgradi takšna ladja ali pa so bili nemara izdajalci. V tem čudnem stanju, ko se zibljemo po gladini in občasno vozimo v krogih, so se nekateri potniki odločili, da iz jedilnice vseeno pokradejo srebrnino in jo s čolni mahnejo na Deviške ali Kajmanske otoke, mogoče celo na Ciper. Ah, samo trenutek, ravno so potrkali, da se moram nujno seliti iz drugega razreda dve nadstropji nižje. Ne vem, če bomo tam imel internet in kako deluje elektrika. Vsekakor pa moram tale članek končati.
