Lisbeth Salander. Asocialna tetovirana in izdatno pirsana hekerica je literarna junakinja trilogije Millenium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo) švedskega novinarja, aktivista in pisatelja Stiega Larssona. Larsson je umrl za posledicami srčne kapi leta 2004, star komaj 50 let, potem ko naj bi pretekel za 7 nadstropij stopnic. Teorij zarote o okoliščinah njegove smrti je bilo nekaj, vendar ne preveč. Bolj izpostavljen je bil boj za njegovo intelektualno dediščino med njegovimi dekletom in preostalo družino. Za trenutek lahko pomislimo, da je tovrstno cufanje po smrti veliko bolj podobno klasični slovenski zgodbi kot hladnemu severu. S tem se podobnosti med Švedsko in Slovenijo seveda ne končajo. Razlogi, zaradi katerih je Larsson velik del življenja živel v ilegali, uporabljal različne zaščitne metode in tudi skrival svoje dekle Evo Garbielsson, tiče v grožnjah s smrtjo, ki jih je bil deležen. Aktiven in oster protinacist, po lastnih izjavah feminist in predvsem avtor, ki je vztrajno kazal umazano ozadje za čudovito zaveso napredne švedske demokracije, je bil žgoč trn v peti mnogih. Naci skinov, uglednih švedskih gospodarstvenikov, vnetih birokratskih postavljalcev skandinavskih Potemkinovih vasi miru in uspeha in politično korektnih novinarjev v službi aktualne politike. Osovražen od mnogih je po vsej verjetnosti umrl zaradi telesne neaktivnosti in verižnega kajenja in ne recimo zaradi kakšne dozice radiaktivnega polonija ali banalnega metka v čelu. Millenium je izšel posthumno, požel gigantski uspeh po svetu in bil deležen tudi mnogih kritik. Predvsem v tem so bili nekateri kritični, da je pretiraval, ko je v formo detektivke natlačil politične spletke, spolne škandale, ilegalno prostitucijo, droge, mafijo, ilegalne državne službe. Da je bilo vsega skupaj preveč in da se je preveč prepustil domišljiji. Tudi Lisbeth naj bi bila preveč načičkana karikatura odrasle Pike Nogavičke, nerealen lik računalniške gurujke fotografskega spomina, ki je v mladosti pretrpela skoraj nevzdržno dozo družinskega nasilja, zlorabe državnih organov in spolne zlorabe s strani skrbnika, ki mu je bila prepuščena na milost in nemolost ponovno po odločitvi švedske države. Pa je Larsson res tako zelo pretiraval?
Vsekakor je bil dober poznavalec najbolj umazanih skrivnosti svoje domovine, od sramotne nacistične zgodovine mnogih uglednih Švedov, preko tesne povezanosti s Sovjetsko zvezo pa vse do navala balkanskih mafijskih klanov, ki so se na sever Evrope preselili povsem legalno, ko je Švedska ob zadnji balkanski vojni na široko odprla svoja migracijska vrata, domnevno zaradi generalne evropske pišmeuhovske ignorance ob trpljenju balkanskih narodov v 90ih. Torej, vsekakor Larsson ni pisal na pamet, njegov opus preiskovalnih člankov na različne temne teme družbene realnosti so bile daleč od domišljijskih spisov. Ni čudno, da je kot sodelavca odbiti Lisbeth oblikoval neupogljivega preiskovalnega novinarja Mikaela Blomkvista (ponovno asociacija na lik kultne Astrid Lindgren in sicer na detektivskega pomočnika Kalleja Blomkvista). Blomkvist je vse tisto, kar večina novinarjev ni, očitno tako na Švedskem kot tudi recimo v Sloveniji. Piše neodvisno, iskreno, ostro, natančno, razkriva gospodarske tajkune, jim javno vleče gate z debele riti, vstopi v svet vzhodno evropskih prostitutk, katerih stranke so ponovno ugledni Švedi, ljudje s funkcijami in pooblastili. Moje mnenje je, da je Larsson v obliko napete kriminalke zapekel odločno kritiko švedske družbe, aktualno tematiko koruptivnih spreg oblasti in mafije, ki hudičevo velja tako za Švedsko, Poljsko, Tadžikistan in Slovenijo. Sporočilo je univerzalno. In danes, ko so se boji glede literarne dediščine malo umirili vemo, da Larsson ni načrtoval zgolj trilogije Millenium, v načrtu je imel vsaj 10 enako debelih knjig. Smrt ga je prehitela in Eva namerava del zapiskov tudi objaviti. Ne dvomim, da bomo ponovno z začudenjem brali zgodbe, ki nam delujejo tako domače.
Preden se vrnemo v Slovenijo, da bi se iz švedske izkušnje kaj naučili in kaj spoznali, še zadnji Larssonov »izmislek«. V tretjem delu serije »Dekle, ki …« deluje, da bo Sekcija, ilegalna in tajna državna organizacija za domnevno zaščito države, čeprav z vsemi lastnosti kriminalne državne organizacije, že skoraj slavila zmago nad silami Dobrega in sicer s pomočjo prisluškovanj, izsiljevanj, kraj, manipulacij, podtikanj in drugih umazanih policijskih metod. Takrat se na sceni pojavi Komisija za varstvo ustavnosti. Povsem poštena sestava državnih uradnikov (tožilcev, policistov, pravnikov), ki resnično verjame v to, da mora biti Švedska poštena in demokratična država, varna za svoje prebivalce in kjer ni prostora za pokvarjene udbaše (zdaj že lahko počasi uporabimo nam bližje izraze). V sklepnih prizorih nam stopijo solze v oči, ko člani Komisije povsem legalno aretirajo člane Sekcije, izdatno pomagajo dvojcu Salander-Blomkvist. Ne uporabijo metod brutalne sile, temveč z aparatom resnične pravne države obračunajo z gnilimi predstavniki lastnih vrst. Vrana vrani lahko izkljuje oči. Pika. In zdaj …v Slovenijo.
V zadnjem letu je tako popularno, da se v naši podalpski deželici primerjamo z nečim skandinavskim. Skandinavci so kul, so napredni, sicer hladni ko špricer, vendar pošteni in odločni Vikingi. Če že ravno ne želimo kopirati islandskega modela vstaje, potem hrepeneč zremo proti stopnji človekovih pravic na Norveškem ali Švedskem, častimo socialni sistem v naštetih deželah in še na Danskem povrhu. Pri tem se malo manj zavedamo, da so to tudi pravljice za naivne novoevropejčke, saj je realnost veliko bolj kruta kot želimo takole z razdalje ocenjevati. Zato naj nam švedski primer neodvisnega pisca Larssona služi kot merilo dejanske nedemokratičnosti tudi lastne države.
Za začetek se bomo dotaknili vprašanja, ali imamo v Sloveniji nekaj, kar je podobno literarni Sekciji? Če povzamem, katere kriterije mora izpolnjevati takšna paradržavna institucija, da ji lahko rečemo Sekcija? Gre za neke vrste organ državne varnosti, ki vključuje veliko policijskih načel in metod. Pri svojem delu je že zdavnaj prestopila mejo zakonitega in deluje pravzaprav nezakonito, se druži in trguje s predstavniki dejanskega kriminalnega podzemlja, od katerega dobiva uporabne informacije in občasno pri njih naroča najbolj nasilne usluge. Člani Sekcije se ne vznemirjajo, ko morajo prisluškovati, slediti, včasih tudi kam vdreti, podtakniti drogo ali denar in celo ubijati.
V času železne Udbe in vsemogočen Ljudske Milice je bilo v Sloveniji veliko ljudi, ki so bili špiclji, plačani doušniki, ki so za majhne vsote nosili na ušesa različne informacije, od protirežimskih vicev iz lokalnega bufeta pa vse do morebitnih načrtovanih državnih prekucij, združevanj nepokornih razumnikov in druge znake režimu neljubih rabot. Tako je bilo v mračnih časih rdečega režima. V sodobnosti potrjeno vemo, da obstajajo mladi ljudje, študenti, ki za plačilo nekaj 100 eurov in recimo prenosni računalnik v trajni lasti, sistematično pišejo žaljive ali nesmiselne komentarje na spletnih forumih. Igrajo robustne internetne trole ali pa bolj prefinjene »spin doctorje«, smetijo med objavami, preusmerjajo pozornost na druge teme ali v neskončnost debatirajo z veliko mero žaljivosti. Odprite naključno bolj obiskano spletno objavo kakega slovenskega medija in berite komentarje uporabnikov. Poleg povsem očitno osebnostno motenih posameznikov, ki pišejo nesmisle očitno iz naslova svoje lastne neuravnovešenosti, boste z nekaj pronicljivosti kmalu opazili spretne obračalce pozornosti, ki vsako kolikor toliko smiselno debato zatrejo ali pač spodbudijo drugo debato. Kdo so plačniki teh storitev? Slovenske politične stranke. Policija? Ne bi rekel. Policija še vedno uporablja preverjen sistem špicljev ali popularno imenovanih TPSjev, tajnih policijskih sodelavcev, ki so v resnici laični plačanci. Ni čudno, da o meni v določenem delu javnosti velja, da sem tudi sam na plačilni listi policije, torej da sem umazani TPS. Takšno stališče nekaterih jeznih ali nestabilnih posameznikov ni čudno, v preteklosti sem kot javni uslužbenec tako CSD in Zapora redno sodeloval z različnimi policisti, kriminalisti. Na tej poti sem srečal tudi resnične ljudi, ki tudi danes za majhno plačilo nosijo podatke do svoje »zveze«. Mnogi to počnejo celo nevede in niso plačani, saj na različnih družabnih dogodkih, recimo žurkah, občasnih pijačah v lokalih ali kje drugje razlagajo različne zgodbe, ki so jih ujeli mimogrede,ne vedo pa, da takšne zgodbe zanimajo tudi »organe«. Vendar verjetno takšno početje še ne opravičuje trditve, da je to že delovanje Sekcije.
Prisluškovanje. Naivnost glede zmožnosti nezakonitega prisluškovanja v naši državi me je hitro minila po obisku znanca, ki dejansko deluje v slovenskih organih pregona. Dobronamerno me je opozoril, da mi nekdo visi na mobilnih telefonih in to podkrepil z dokazom. Rekel mi je da, sem prejšnji dan govoril z Anglijo. V resnici nikoli ne kličem v tujino, dejansko pa sem prejšnji dan dvakrat govoril s prijateljem, ki je na začasnem delu v Združenem kraljestvu in je prišel na obisk domovine, pri čemer uporablja angleški mobilni telefon, tako da je klic njemu bil dejansko klic v Anglijo. Ok! Torej beležijo klice, tisti »oni« tam nekje, ki jih zanimanje in početje nekega slovenskega državljana. Drugi so me opozarjali na dejansko zelo čudno odmevanje v obeh telefonih, ki sem jih uporabljal. Kolikor je meni znano, nihče ni imel sodne odredbe, da to počne, sam pa sem trdno prepričan, da se je to počelo in da se verjetno še vedno počne. Med prijatelji smo pogosto uporabljali še pozdrav za tiste jadnike, ki so nekje izvajali prisluh našim debatam v stilu: »In še pozdrav za naše kolege s Sove.«
Tukaj zdaj prvič omenjam Sovo. Slovenski agenti 007, prej bi jim lahko rekli 013, nimajo veliko dela. Špijunaža v Sloveniji ni ravno dejavnost velike prosperitete. Po naših krajih se ne smukajo seksi Mate Hari, nismo opazili velikih transferjev nelegalnega radioaktivnega materiala (pri nas potuje čez Slovenijo raje legalno), industrijskega vohunjenja ne more biti veliko, glede na to,da nam je celotna industrija tako ali tako propadla, zelo aktivnih Rusiov v Sloveniji po vsej verjetnosti ne smejo preveč nadzirati, saj so tukaj z blagoslovom same Države, podobno velja za upehane italijanske mafijce, ki se v Sloveniji spočijejo v naših toplicah, naskočijo nekaj vzhodnoevropskih ali domačih prostitutk, posnifajo nekaj gramov čistega kolumbijca …Vsekakor se teh eminenc naša Sova ne dotika, saj bi bilo to v nasprotju z interesi naše Države. Kaj naj torej počne povprečni Čukec, ki ni nič drugega kot srednje sposobni birokrat, ki je prilezel v Sovi do nekega položaja, se izognil vsem političnim kadrovanjem in mini-čistkam. Zbira podatke o slovenskih državljanih, ki so »posebnega interesa«, »potencialno nevarni« in »operativno zanimivi«. Približno dobrih 1000 slovenskih državljanov je na tem seznamu »zanimivih«, kar pomeni, da se spremlja njihovo internetno aktivnost, telefonske klice, občasno osebno zasleduje. V veliko čast mi je, da naj bi se na tem seznamu znašel tudi sam. Nekje v zakotju Sove obstaja debela mapica kopij mojih FB objav, izpisi telefonskih klicev, snopič operativk o »kontaktih osebah« in drugo sranje. Imel sem to srečo, da sem spoznal enega od pridnih mravljincev, ki je imel za službeno dolžnost tudi nadzor nad mojo osebo. Nič posebnega ni bil model. Izpod pazduhe mu ni gledal Glock, prej je bil podoben uradniku, pri katerem ste nazadnje podaljšali osebno izkaznico. Taka je pač njegova služba. Sprašujem pa se, kdo za vraga je dal pooblastila tem čukom, da to počnejo? Je Državni zbor na zaprti seji glasoval o tem, da se nadzira Munca in še tisočerico drugih? Dvomim. Je to v interesu zaščite države, da se ne zgodi prekucija? Tako je bilo videti lani decembra, ko me je prijazni policist pred decembrsko vseslovensko vstajo na predvečer opozoril, da naj raje ne hodim na Kongresni trg, saj imajo preko video slike nadzor nad vsemi in v primeru, da se tam pojavi kateri izmed ljudi na seznamu Sove, se bodo zgodile aretacije. No, po enem priporu res nisem bil za to, da ponovim vajo. Tako sem demonstracije gledal preko interneta. Mogoče je bilo vse skupaj samo provokacija, vendar nekdo se je potrudil, da mi nekako sporoči resnično ali lažno informacijo o tem, da sem na nekem seznamu. Madona imajo nekateri časa! Zanimivo je bilo seveda tudi to, da smo na Povšetovi na predvečer decembrske vstaje morali po ukazu presvetlega ministra Senkota za vsak primer pripraviti 12 postelj v priporu. Cel četrtek so marice razvažale premeščene po Sloveniji. Takšna je bila ocena organov pregona, da bi znala biti številka priprtih vstajnikov. Hecno, kajne?
Mnogo policijskih postopkov, v katere so vmešani »zanimivi državljani«, torej medijsko, politično, gospodarsko, civilno-družbeno ali že kako drugače interesantni ljudje usmerja Sova. Tako ni čudno,da je dežurni kriminalist ob fizičnem napadu z nožem na mojega prijatelja prišel na lokacijo kar 2 uri po dogodku, čeprav je imel od Prešernove do kraja dogodka 15 minut in nič ne kaže, da bi imel za početi kaj drugega, razen obveznega brifinga s predstavnikom Sove, ki je razložil in usmeril kvazi kriminalistično preiskavo. Ni čudno, da omenjeni predstavnik kriminalistične službe še danes trmasto trdi, da je šlo za namišljen napad, v njegovih mislih pa domujejo tudi tako divji motivi za takšno dejanje, da bi mu veljajo poriniti v roke tipkovnico. Možak bi lahko pisal fantastično literaturo za otroke do 5 let. Drugi sicer takšnih zgodbic ne bi kupili. V pogovorih z drugimi ljudmi, ki so se znašli v kriminalističnih postopkih in izpolnjujejo kriterije, da so za Sovo »zanimivi«, se po pravilu pojavlja podatek, da je odgovorni kriminalist obiskal Sovo, da je predstavnik Sove obiskal sektor kriminalistične policije in podobno. Dokazi o tem, tisti konkretni, so redki. Včasih zapisek na vratarnici dokazuje, da je nekdo prišel na pogovor ali še to ne.
Ali sem paranoik? Sam trdim, da nisem. Mogoče ste do te točke dobili tak občutek, pa vendar ste prišli v besedilu do tukaj. Če se bo ta vaš občutek krepil, potem močno dvomim, da vam lahko dokažem nasprotno. Osebna pričanja so vedno odvisna od stopnje zaupanja v osebo. Pišem zgolj o dogodkih, ki sem jih doživel sam ali moji dobri prijatelji. Ljudje, v resnici jih je malo, ki bi jim zaupal tudi življenje. Ko dogodki nekako prerastejo tisto zdravo mero običajno neprijetnega in se začno razraščati v nekaj, čemur lahko pogojno rečemo tudi življenjsko nevarno, je dobro imeti ob sebi ljudi, ki so vredni zaupanja. Pri Larssonu postane dogajanje kaj kmalu ogrožajoče za življenja vpletenih, kaj pa v Sloveniji?
Zasledovanje. Z ženo sva več mesecev opazovala povečano aktivnost različnih civilistov okoli naju, ki so bili tam z namenom. Večkrat sta dva moška sedela v avtu eden poleg drugega več ur pred vrati v poslovno stavbo, kjer imam prostore. Mogoče sta bila platonska istospolna zaljubljenca, ki si več ur nista upala narediti prvega koraka, drugače pa si težko pojasnim zakaj bi več ur ždela v sedežih v avtu. Enkrat sta se mi malo zasmilila, pa sem jima žele ponuditi kavo, vendar na koncu nisem zbral dovolj usmiljena za dva butlja, ki sedita za državni denar na opazovališču in čakata, da bo Munc naredil nek usoden korak. Ta je bil običajno ta, da sem šel zvečer domov. Drugi so postopali tam, kjer sva bila midva, včasih so se usedli za mizo na kavo poleg. Eden izmed njih, malo starejši in očitno tudi malo šlampast možakar je enkrat pozabil s pasu sneti lisice, ki so mu, takole naključno pohajkujočemu, gledale izza jakne nad ritjo. Še najbolj se mi je v srce usedel nek mlajši malo neroden vojščak. No, njemu očitno niso odobrili avtomobila, da bi lahko vsaj sedel, očitno pa mu tudi niso odobrili niti osnovnega usposabljanja ali pa je predmet »prikrito opazovanje« prešprical. Pri nas, kot še marsikje, se poslovalnica Pošte zapre ob 19:00. Tam okoli ni ničesar več, siromak pa je stal pred Pošto vse tja do 21:00. Edini ukrep zlivanja z okolico je bila torbica čez ramo, po domače »pederuša«, ki naj bi ga verjetno izdajala za lokalnega dilerja. Naši dilerji nimajo kratkih vojaških frizuric in niso uglajeni fantje iz predmestja, predvsem pa ne visijo dve uri na istem mestu in čakajo na stranke pred Pošto. Ko sem šel domov, se je očitno lahko postrgal v bazo in poročal o divjem dogajanju, ki ga ni bilo.
Ko vrag vzame šalo, se pojavijo izsiljevanja in grožnje. Namreč, mogoče so bile zgornje anekdote prej zabavne kot resne, vendar očitno obstajajo tudi bolj trde metode. Kaj bi si mislili, če bi med nakupovanjem v vaši najbližji trgovini do vas pristopila dva nabildana fanta, na hitro poblisnila z nekimi izkaznicami in predlagala, da bi pogovor nadaljevali v njunem avtomobilu. Tam bi predstavila ponudbo. Podpis izjave, ki bi precej v drek namočila nekoga, ki vam je blizu, v zameno pa bi se vaše določene težave z državnimi organi končale nemudoma. V primeru, da tega dogovora ne bi sprejeli,se bodo težave stopnjevale. Zgodilo se je v Sloveniji. Vsak dvakrat v letu 2012.
Fizični napad je očitno zadnja možnost. Še danes seveda ne vemo, kdo in zakaj je napadel in porezal mojo mlado stranko. Roparja nista bila, saj sta ji pustila mobilni telefon in denar, ustna sporočila pa so bila jasna, da si nekdo želi, da »utihne in neha blebetati neumnosti, drugače bo naslednjič hujše«. Postopek na Policiji je bil spet farsa, mislim,da je na koncu obveljala spet ena izmed fantastičnih policijskih zgodb – fantje preveč berejo šund literaturo in gledajo filme B produkcije – da je bil napad verjetno neke vrste ljubosumno dejanje, pri čemer je potrebno še dodati, da sem verjetno imel spolne odnose s stranko. Ne vem zakaj, vendar zelo pogosto našim miličnikom potegne asociacija na seks in da preiskujejo zločine iz strasti, rezultat obračunavanj ljubosumnih ljudi, nikakor pa ne slišijo na uhlje tega, da ti lahko grozi povsem konkretna skupina ljudi, ki celo obvlada določene prvine policijskega dela. Ne, tega pa nikakor ne.
Iz naštetega ocenjujem, da imamo tudi v Sloveniji Sekcijo, nelegalno organizacijo v državnem interesu, ki novači različne državi lojalne praporščake, včasih navadne kmete na šahovnici in včasih precej bolj nevarne in trenirane fante, ki v času službe res nosijo kakšno izkaznico, popoldne pa opravijo še kakšno izsiljevanje ali celo zmeren fizični napad. Povezava med njimi in slovensko mafijo pa se očitno nakazuje. Žal ne morem misliti drugače.
Ali imajo v Sloveniji karkoli podobnega Komisiji za varstvo ustave? Ne, v Sloveniji seveda nimamo takšnega organa, v resnici niti nimamo prave Ustave. Trenutna pisateljska Ustava republike Slovenije, za katero je Goran Klemenčič pred leti nazorno rekel, da bi morala viseti na sekretu, je skupek vročih želja naših očetov naroda, delno prepisana iz nemškega vzornika, drugače pa bolj nakupovalni seznam dobrohotnega Božička, kaj vse bi mlad slovenski narod rad imel. Varovati tako skrpucalo je seveda že samo po sebi iluzorna naloga, po drugi strani pa, ker nismo pristaši anarhije, je to tudi edina temeljna listina te državice, ki jo imamo. Pot do nove deluje tako trnova in strma, da si bomo očitno vsi že na začetku polomili gobce. Na temo nove ustave samo en stavek – potrebujemo novo, se ne držimo obstoječe in ne vemo, kaj si želimo. Da sklenem, ne, mi nimamo nobene institucije, ki bi varovala to šepavo Ustavo. Imamo pa cel kup državnih organov, ki jo radi kršijo, a o tem kdaj drugič. Poglejmo, kaj bi lahko igralo vlogo varuha ustavnosti.
Ustavno sodišče. No, ko zagledam zbor sivečih sapiensov v dolgih haljah, ki nimajo nobenega stika z realnostjo in terenskim delom, na tem mestu spomnim, da literarna Larssonova Komisija deluje predvsem na terenu, me enostavno mine. Ravno upokojenega predsednika tega gerontološkega društva teoretskih pravnikov včasih srečamo z rumeno kravato SDS ali v drugem primeru na množičnem prepevanju partizanskih pesmi v z rdečo zvezdo ožarjenih Stožicah. No, takrat vemo, da je omenjeni Petrič tako neznosno uravnotežen, da bi mu v roke z lahkoto potisnili tisto prislovično pravosodno tehtnico, zavezane oči pa ima že tako, saj ne vidi niti najbolj očitnega. Ustavni sodniki v Sloveniji niso neodvisen organ, povrh vsega zaprti v svojih sobanah premlevajo otrobe teoretičnega ustavnega prava v skladu z našo šepavo ustavo. Njihove končne odločitve pa so večinoma v soglasju s trenutno vladno politiko. Z eno besedo – nepravične. Vsekakor pa si težko predstavljam častitega Petriča, kako po cesti lovi kakšnega predstavnika slovenske Sekcije.
Za Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) tudi njen predsednik trdi, da je brezzobi tiger. Preganja sicer kršitve integritete, oblike sistemske korupcije, vendar vsekakor se ne moremo znebiti občutka, da lahko naredi veliko premalo, tudi takrat ko hoče. Ravno te dni smo lahko prebrali, da je moral nekdanji predsednik Nemčije gospod Wulff sesti na klopco sodišča, ker se mu očita poneverba, reci in piši 750 EUR. Komisija za preprečevanje korupcije je spisala poročili za oba glavna trenutna politična akterja Slovenije zaradi domnevno neprijavljenega premoženja. Gospod Janša bo poskušal na naslednjih volitvah ponovno priplezati na oblast, gospod Jankovič, ki naj bi po poročilu KPK prikril celo mnogo več od gospoda Janše, pa mirno zaseda mesto župana najlepšega mesta na svetu. Samo v Sloveniji, mogoče še na Švedskem.
In za konec sem vam prihranil po moji oceni še najbolj nesmiselno institucijo v Sloveniji, ki pa bi morala biti prva na braniku pravičnosti, da ne rečem tudi ustavnosti. To je Varuh človekovih pravic. Varuh v resnici nima nobenih pristojnosti ukrepanja, sestavi le letno poročilo za predstavitev v Državnem zboru. Lahko pa se sicer oglasi tudi javno, če se mu ali ji zdi to potrebno. Javna skrivnost je,da je bila gospa tožilka Vlasta Nussdorfer globoko užaljena, ko je že zadnji rundi pred petimi leti izgubila proti dr. Zdenki Čebašek Travnik. Sama je namreč prepričana, da si to pozicijo glede na svojo izpričano humanitarnost tudi zasluži. Predsednica Pahorjeva je seveda na koncu morala to poplačati in na mestu Varuha imamo osebo, ki je kot tožilka pisala mnenja in ovadbe, ki so pogosto bila hudo nepravična in trgala pravice navadnih državljanov na kose. Sam sem videl takšna mnenja recimo na drugi stopnji, kjer se je usoda ljudi dokončno zapečatila. Je pa gospa Vlasta seveda redno točila solze ob usodah nedolžnih otroških duš, pisala knjižice in ustanovila Debeli obroč, ki je državni humanitarni kanal za pretakanje vsega, kar vsaj na daleč diši po usodah žrtev pravosodja. V primeru, da potrebujete pomoč pri zaščiti vaših z Ustavo zapisanih pravic, potem se ne obračajte na varuha človekovih pravic v Sloveniji. To ni Ombudsman, kot ga poznajo zahodne demokracije, to je pač pavlihovska farsa pravičniške drže uglednih ljudi, ki so si svoje položaje prigarali skozi celo življenje uslužne kariere. Slovenska Lisbeth in Mikael bi bila, v primeru, če bi prosila za pomoč Varuhinjo v Sloveniji, nemudoma predana organom Sekcije. Varuhinja pa bi javno začivkala, da verjame, da slovenski organi delujejo pravilno, potem bi še potočila solzo za nesrečno usodo zaznamovane Lisbeth, pograjala preveč kritičnega Mikaela, ki se ne drži družbenih norm, ter se popoldne odpeljala na kozmetično nego obraza.
To je realnost Slovenije. In ko me kdo vpraša, na koga se naj leta 2013 obrne v primerih očitnih kršitev z Ustavo zapisanih in baje zagotovljenih pravic, umolknem. Osebno sem spoznal povsem vse in do nikogar nimam niti trohice zaupanje več. Zato z otožnostjo gledam filmski prizor, ker predstavniki švedske Komisije na sodišču aretirajo psihiatra pedofila, sam pa opazujem ugledne predstavnike slovenske družbe, ki jim užitek mladih deklic ni tuj. Njih ne bo nihče aretiral.
Matic Munc
