Čutim se seveda počaščenega in moj ego zavriska v visokih tonih, če sem o tem nagovorjen, vendar moram hkrati priznati, da odgovora čisto zares ne poznam. Mogoče zase še nekako, vsekakor pa ne za tujca, skoraj neznanca, bežnega znanca. Vem, da nič ne vem. Vem, da moj sistem etično-smiselnega preživetja ne morem zapisati kot recept za drugega, povsem drugačnega človeka. Torej kaj potem? Lahko blebetam fraze iz duhovnih knjig, citate velikih mojstrov in misli filozofov. Lahko dajem splošne instant nasvete, ki jih pametni ljudje sicer mrzijo, vendar tako opravim svojo dolžnost. Od teh izpraznjenih fraz najbolj črtim tisto pametno: »ne sekirajte se, saj je tako lep dan.« Hudiča, kot da meteorološka dejstva tako zelo vplivajo na moje zavedanje, da bo samo to prekucnilo moje vrtanje po sebi v vseobsegajočo blaženost. Takšno gledanje je za bedake in butlje. Ja, seveda, lepo je videti sonce namesto oblakov, vsekakor. Pogreje, napolni, aktivira. Vse res, vendar samo to dejstvo mi še ne daje goriva za lastni motorček življenjskega smisla, zgolj svečke malo počisti.
Za brskanje po lastnem umu moramo uporabiti lastni um. Ha! In to je hud trik, ker se v resnici lovimo samega sebe za rep in lahko besno vrtimo v krogu. Res bi bilo lažje prebrati v kakšni knjigi definicijo smisla življenja in bi potem bili vsi zadovoljni in šli na pico. Kot je to izvedel pisatelj Douglas Adams, 25. maja je vsako leto v njegovo čast mednarodni dan brisače, v svojem legendarnem Štoparskem vodniku po galaksiji, ko je za ultimativni odgovor na vprašanje vesolja in sploh vsega zapisal – 42. Tako! Enostavno in pospravljeno, prosim, da si ne razbijate glave več, to je to, 42 je smisel in zdaj tole lepo sprejmite in pojdite na tisto pico srečni in polni smisla. Adams je bil hecen mož, pameten in tudi nabrit. Skozi znanstveno fantastiko je pisal satirično kritiko družbe in lahko se mu nasmejimo. Za trenutke, ko nas v resnici gloda odsotnost smisla pa njegovi vici niso dovolj. Potrebujemo nekaj več.
Prejšnji odstavek se je začel obetavno, vendar me je potem odneslo nekam drugam. Sami moramo pokopati po sebi, brez zanašanja na druge. Taka naloga seveda ni lahka, zahteva kar nekaj truda in muke, zato ni čudno, da se zanašamo na druge, mogoče bolj bistre in iskrive od nas. Še enega sem se spomnil. Avstralski odbiti filmski režiser Baz Luhrman, to je možak, ki nam je dal svojo vizijo Romea in Julije, Moulin Rougea in Velikega Gatsbyja, je posnel tudi zabavno pesem. Imenuje se Sunscreen song in če jo lahko kje dobite, boste slišali kako ta veliki kreativni um gleda na smisel življenja. Poanta njegovega izvajanja je enostavna: ne sekirajte se, nekateri največji in najbolj zanimivi osebki še zdaj ne vedo čisto dobro, kaj želijo od tega življenja. Več vam ne morem zapisati, ker bi bilo preveč zapleteno. Poslušajte!
Pa sem spet zašel drugam. Zgrabimo tega bika za roge! Nekateri med nami vidijo ves smisel v denarju in materialnem. Grebejo na kup denarce, avtomobile, hiše, zlate palice, delnice in drag nakit. To je sicer šport za tiste, ki že nekaj imajo in želijo še več. Za nas, navadne povprečneže, je tak šport bolj ali manj nedosegljiv. Še več, niti nimamo veselja, da bi se ga šli. To torej odpade. Iz materialnega v povsem abstraktno. Ljubezen. Čustvo povezanosti med živimi bitji daje smisel mnogim, ko se imamo radi in je vse prav, smo vzneseni in polni življenja. Vidiki ljubezni so različni, od tiste, ko se ljubeč par stiska na dveh kvadratnih metrih in ne ve za preostanek sveta, pa do prijateljske ljubezni, ljubezni do živali in celo za nekatere – ljubezen do vseh. Lep koncept, vendar meni osebno težko izvedljiv. Vsak dan vidim preveč trpljenja in muk, da bi lahko zgolj z zlato svetlobo ljubezni pozdravili vse to. Lepo je imeti ob sebi drugo človeško bitje, ki te razume, sprejema in celo ljubi, da. Pa vendar, čisto vse to ni. Zato moram kopati naprej.
Pomoč drugim in delovanje. Neprestana aktivnost v smeri pomoči drugim ljudem se mi zdi, da je vsaj zame tista gonilna sila, tisto gorivo za motorček osebnega smisla, ki daje dovolj energije, da se izza vogala ne prikrade depresivna praznina. Dokler sem živ pač migam in počnem nekaj, kar naj bi pomagalo tudi drugim. In tako minevajo dnevi, včasih bolj in včasih manj polni smisla. Že zdavnaj sem se nehal nesmiselno razdajati drugim, to ne, vseeno ohranjam toliko razuma, da to počnem v nekih okvirih, ki jih lahko rečem delo. Ko vse to mine, ko pridejo tisti drugi dnevi, bolj leni in zaspani, ostanem povsem sam s seboj in lahko vrtam dalje. Je ostal še kak neizživet smisel, ki bi ga bilo dobro doseči, zaznati, čutiti? Takrat je dobro pristaviti vodo na štedilnik in si skuhati kavo.
Ko tako čisto sam sedim na balkonu ob skodelici močne turške kave in se na pepelniku suka dim smotke tobaka, iz ozadja pa prihaja komad, ki mi je všeč, pogruntam, da izven tega ni nič drugega. Da je v tem mojem malem svetu vse prav in ima vse smisel. Ne vem sicer, če bo ta zapis komu koristil, upanje pa je točno tako.
Matic Munc
Kolumna je izšla v reviji Kralji ulice julija 2014 v posebni številki Živim!
