Anja Kopač Mrak je žal najslabša ministrica za socialo in vse drugo v zgodovini Sloveniji. Konkurenca je sicer huda, vendar vsekakor zmaga. Ali lahko takšno tezo potrdim z nečim, kar je bi imelo lahko status skoraj dokaza? Vsekakor se lahko potrudim v tej smeri. Kot doktorica s področja zaposlovanja ni naredila niti ene poteze, ki bi tako resnično razbremenila brezposelne kot po drugi strani posodobila rigidne zavode za zaposlovanje, ki še vedno delujejo kot socialistične izpostave statističnega urada. Tiskajo brezpredmetne zaposlitvene načrte in včasih niti ne vedo, da je Slovenija z začetkom leta 2015 spremenila pravil igre glede osebnega dopolnilnega dela. To je prvi cvek za Anjo.
Drugega dobi glede centrov za socialno delo. O kakšni pametni reorganizaciji le-teh nima smisla izgubljati besed, saj se o tem zgolj govori in nič ne zgodi. Prav tako pa je dovolila, da se z začetkom junija po celi državi odpušča informatorje, delavce, ki so bistveno razbremenili strokovne delavce, saj je naval strank z vprašanji ogromen. Teh tamponskih delavcev enostavno ne bo več, ker se varčuje. Obravnava nasilja je na centrih še vedno v letu 2008, ko smo dobili zakon o preprečevanju nasilja v družini, kar je bil največji uspeh ministrice Cotmanove. Še zdaj se ne dela po zakonu, se ga spregleduj, krši, … Zakaj? Ker ministrica Anja o tem v resnici ne ve nič.
Tretjo negativno oceno dobil glede svojega odnosa. Vzvišena in arogantna ne odgovarja na vprašanja državljanov, čeprav se sama hvali, kako je interaktivna na družabnih omrežjih. To ne drži, uporablja jih zgolj za obveščanje o svojih podvigih, kar je v teh časih res usmiljenja vreden odnos do sodobne tehnologije.
Dobi tudi četrto nezadostno. Nikoli se ni lotila popravka škodljive Svetlikove reforme socialnih transferjev, čeprav je vsakomur iz aviona jasno, da gre za nesramno potezo iz časov Pahorjeve vlade. Prav tako ni sposobna premakniti voza glede družinskega zakonika, lahko je samo pokimala predlogu Združene levice glede novele obstoječega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Peta enica ji pripada zaradi njene kadrovske politike, ki je izključno po principu »samo da je naš, je dober«. Tako dobivamo strankarske direktorje in direktorice zavodov s področja sociale. Imajo vse reference, le nikoli niso delali v praksi. S svojimi abotnimi stališči še dodatno jezijo in spravljajo v obup strokovne delavce, ki prakso poznajo. Ne ločite med rejništvom in skrbništvom? Potem ste verjetno primerni za direktorja CSD. Podobno se odvija na samem ministrstvu, kjer prihajajo zvesti in nesposobni SD kadri in prostovoljno odhajajo sposobni ljudje, ki v tem kaosu ne morejo delovati. Zadnji primer je vsekakor Nace Kovač, zdaj že bivši direktor zelo pomembnega direktorata za socialo.
Bo dovolj? Resor, ki bo za prihodnost Slovenije pomemben, bo očitno še nadaljnja tri leta v rokah nekoga, ki ga sistematično uničuje. In to je res gnila naložba. Predsednik vlade to dopušča, stranka seveda to dopušča in tudi sami delavci v resorju sociale to dopuščajo. Tiho so vsi, zadovoljni s svojimi slabo plačanimi, a vendar varljivo varnimi službicami. Karavana gre, psi so hripavi, ljudje pa obupani, besni in lačni. Ustavite to, Miro!
Zmagovalna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 9. maja 2015 (na Dan zmage)
Foto: Blaž Samec/Delo
