Jeza je naraven čustveni odziv na situacije, ko nekdo krši naše osebne meje in se na nek način vtika v nas. Niso redki, ki ne mislijo tako, saj v jezi vidijo nekaj slabega, kar moramo pod nujno zradirati iz naših življenj. Potem bomo živeli ploščato in dolgočasno življenje, vendar na dobri poti v nekaj boljšega in čistejšega. Do takrat naj bi sedeli na riti, mislili pozitivne misli in se seveda nikakor ne jezili, saj to škodi lepoti naših dušic. No, tak sistem ne deluje. Ponavljam, jeza je naravni odziv, saj smo vendar ljudje iz mesa in krvi, čuteča in čustvena bitja. V Sloveniji je za mnoge jeza prepovedana in nekaj, nad čemer se lahko zgražajo radovedni sosedi in odkimavajo moralistične tetke. Mogoče imamo zato toliko več škodljivega čustvenega stanja – sovraštva.
Znanci pogosto odmahujejo z roko, ko v navalu realistične črnogledosti trdim, da smo čez nos v greznici. Pravijo, da je bilo vedno tako, samo nisem opazil. Pravijo tudi, da nam gre veliko bolje, vendar še nisem opazil. In pravijo tudi, da ne vidim dobro, ker sploh ni tako hudo. Na vsak način je z mojim vidom nekaj narobe. Torej, s pomočjo te svoje popačene optike, zaradi katere se opravičujem, vidim vedno več sovraštva med nami. Celo več, izbruh novega vala sovraštva opazujem zadnjih 14 dni, ko se mi zdi, da je nekaterim zmanjkala še zadnja trohica samokontrole in je zdrav razum izpuhtel. Prepuščajo se uničujočem besu, včasih v besedah, vedno bolj pogosto v dejanjih in tudi usmerjeno na sebe. Uničiti želijo vse in sebe zraven.
Se motim? Dopuščam to možnost, saj ne vidim dobro. Besneči starši rohnijo nad otroci, psihopatski šefi iz svojih podrejenih skušajo izcediti zadnje kaplje krvi, do včeraj na videz ljubeči golobčki postajajo jetra kljuvajoči krokarji. Mogoče najbolj opazno se to vidi na cesti, česar sam kot nevoznik verjetno sploh ne bi smel pisati, saj se ne spodobi. Na mojem kadilskem mestu pred poslovno hišico imam veliko možnosti opazovati (saj že veste – zgrešeno) kaj se dogaja med udeleženci tega urejenega cestnega kaosa. Starejša občanka s palico drvi mimo prehoda za pešce med nervoznimi šoferji, ki samo čakajo, da z vrati koga zbijejo. Na pustni torek se je alkoholizirani meščan lotil vožnje z biciklom po sredini ceste in vsem hupajočim nestrpnežem kazal sredinec in zraven tulil kletvice o spolnih organih mater teh istih hupajočih. Oni mu niso ostali dolžni, žugali so mu in se zraven drli podobne slikovite opise vsega, kar bi oni sami počeli seksualnega tokrat z materami lokalnega kaskaderja. Kleni in enotni so sovražno nastrojeni do drugačnih, ker jih motijo v njihovi podalpski idili in če ob šanku ujamete dežurnega bistrojskega filozofa brez bistrine, vam bo povedal, da je potrebno pobiti vsaj vse črne, rumene in nekaj rdečih za povrh, za vsak primer pa seveda še vse, ki do sedmega kolena na rodovniku ne morejo dokazati slovenskega porekla.
Ko napišem pobiti, mi zastane roka. Nekdo je to spet storil. Ubil je mamo treh otrok, svojo nekdanjo partnerko. Če je ne bo imel on, je ne bo imel nihče. Naslov kolumne bi moral biti drugačen – sovraštvo ubija. Iskreno sožalje preživelim in veliko modrosti odločujočim pri usmerjanju bivanja otrok. Da ne bomo vzgojili še ene generacije sovražnih.
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 21. februarja 2015
