Kot vsako leto sem tik pred začetkom praznikov vrstijo urgentni klici. Vse tisto, kar se je ljudem nabralo čez leto in česar niso zmogli ali hoteli pospraviti na pravo mesto, zdaj s podvojeno močjo prihaja na dan in kriči po rešitvi. Spirala se vrti vse hitreje, mudi se, točno zdaj je potrebno narediti še nekaj zase, drugače bo konec sveta. In vsako leto skušam mirno razložiti, da tudi svetovalci raznih strok nismo služba prve pomoči, da ne gre vse po telefonu ali preko elektronike, vendar me slabo slišijo. Nuja je huda. Resno delo bi se lahko začelo šele januarja, vendar takrat ne bodo klicali. Takšna je pogosto usoda našega zanikanja.
Rdeča nit mnogih teh nujnih zadev je čista groza, ki ljudi zajame ob zavedanju, da bodo morali nekaj dni v kosu preživeti skupaj z vsemi tistimi v svoji bližini, s katerimi so izgubili stik. Ne vedo več, kaj bi počeli z njimi in verjetnost spora je velika. V tej luči je lahko praznovanje eno samo mučenje, kjer čakamo, da vse skupaj čim hitreje mine in ni nobenega pristnega veselja. V tej stiski nezmožnosti enostavnega človeškega sporazumevanja se vse več zatekamo v na videz varno zavetje takšnih in drugačnih ekranov. Tako trmasto buljimo v te naprave, da nam slučajno ne bi bili primorani pogledati v oči sočloveku ali celo spregovoriti besedo ali dve. Okužba je strašna. Nekdo mi je rekel, da je bil pol ure v paniki, ko je pozabil svojo igračko, saj ni vedel kam z rokami in kako naj preživi čas na avtobusu. S kotičkom očesa sem preveril, če se mu prsti niso zakrčili v tisto značilno pozo nekoga, ki brzinsko pregleduje statuse na kibernetičnem prijatelju.
Prebral sem resno študijo, kjer cenjen akademik obupano opozarja, da kadar vzgojo otrok prepustimo elektronskim napravam in tudi medijem, pri čemer zanemarimo svojo lastno vključenost z vso paleto čustvenih in mentalnih stanj, delamo veliko škodo. Načeloma bo marsikdo ob tem prikimal in seveda delal enako naprej. Mnogi pa se takšnemu gledanju nasmihajo in omenjajo nazadnjaštvo. Pojma nimam, kakšen bo novoletni program na televiziji, nekateri živijo za to. Raje iščem poti, kako bi zmanjšal svojo obremenjenost z vse to navlako ob zavedanju, da brez nje ne gre. Kje je tisto ravnovesje, modra srednja pot? Ne vem. Ni lahko, je pa vredno poizkusiti.
Zato to priložnost izkoriščam s parafrazo: »naj za trenutek odložita svoj pametni telefon dragi Peter in draga Maja« ali drugače – kako bi bilo, če svoje drobne sreče v teh dneh ne bi iskali na ekranih? Niti slučajno ne želim zveneti pokroviteljsko, vendar kje že imate tiste karte za tarok, enko ali remi? Sprehod, čaj in narava so skoraj brezplačni za vsakogar. Neprecenljiva je seveda človeška družba, kjer pravzaprav iščemo vsaj eno samo samcato osebo, ki bi lahko vse to počela z nami. Osamljenost in odtujenost silita v zatekanje v virtualne svetove. Tam vsaj nismo čisto sami, ampak v množici enako osamljenih ljudi. Ideja je enostavna, izvedba pogosto težja: izgubljen stik s sicer ljubo osebo boste mogoče lažje ponovno navezali ravno v teh dneh, ko je vse tako naravnano v smer končne inventure tega leta. Zmoremo? Vsekakor! Potegnemo črto in povabimo skoraj pozabljenega prijatelja na kavo. Pomaga. In zdaj grem preveriti, če se je zgodilo kaj novega na omrežju. Ne smem zamuditi, saj veste.
Zapisek je nastal za časopis Svet24 in sicer je njegova papirnata inkarnacija pokukala na svet dne 24. decembra 2016