Včeraj je prijateljica postavila najbolj logično in razumsko vprašanje, kadar se pogovarjamo o anomalijah slovenskega sistema zaščite otrok: “zakaj vraga ne prekinejo nečesa, kar otroku očitno škodi?” Zakaj ne posredujejo?” In edini odgovor, ki lahko zaobjame epidemijo nedela in pogledovanja stran slovenskih strokovnih delavcev je – strah jih je. So navadne strahopezdljive kreature, ne pa strokovnjaki. Na kavi, v zatišju pred viharji, tiho priznajo, da vedo, kaj je prav, vendar si ne upajo dvigniti glasu. Groza me je, če bo kdaj zunanji okupator želel ogroziti nas, bomo takole kurasto bezljali po dvoriščih in javkali, kako nas je strah? Ne vem, povsem možno. Česa jih je strah? Ah, tako običajnih in človeških zadev, kot je izguba službe, strah pred izpostavitvijo pred množico ovac, strah pred napako, poleg tega pa še nezaupanje v svoje varljivo znanje, saj mnogi po zadnjem izpitu na fakulteti pač niso prebrali kaj drugega od Victorie Holt in kakšnega članka v visoko strokovni reviji Jana. Na tak način si težko brusiš svoje znanje v teh časih. In v tem prostoru. Strah pa še kar gloda …
Ljudje, ki razumejo pravo, ki razumejo koncept zaščite pravic otroka in ki razumejo pojem pravičnosti, tiho prikimavajo, ko govorimo o vseh neumnostih slovenskega sedanjika. Sprašujem vas, zakaj hudiča to počnete tiho? Zakaj stiskate svoje anuse v strahu, da bo prišel nekdo in vas zaradi golega govorjenja resnice udaril po glavi, spravil ob zaslužek, osramotil …? Kaj s tem dokazujete, če ne tega, da ste povsem isti kot zlorabitelji vsega tega, za kar se zavzemate.
Slovenski izvedenci za področje spolne zlorabe niso vredni certifikata, ki ga nosijo. Sami, spet tiho in preplašeno, priznajo, da jih ustrahujejo. Da so prišla navodila ali dogovor če želite, kako je potrebno prijave spolne zlorabe zavračati in se izgovarjati na manipulacije in indoktrinacije staršev, ki otroke učijo izpovedi na pamet. Veste, tega je v Sloveniji preveč in se ne bomo lepo bralo v statistikah za Bruselj. Bruslja nas je tudi strah, kaj pa če nas vržejo ven iz elitne druščine, ker nismo bili dovolj pridni? Ali pa če nekdo ugotovi, da smo glede obravnave spolne zlorabe 30 let za leseno žlico tudi ne bo prijetno. Zato raje tega pri nas ni v takem številu, da bi nas moralo skrbeti.
Zakaj prijave spolnega nasilja romajo v predale? Ker odvetniki pritiskajo, da je potrebno vse pospraviti v te preklicane predale. Ker je potrebno vse lepo zapakirati z birokratsko govorico in dati nalepko “poročilo” gor. In ker je mlada strokovnjakinja na policiji recimo precej ambiciozna, da ji lahko tak zapleten primer, kjer so vmešani ljudje, ki so že bili fotografirani poleg predsednika države, seveda škodi, če bo preveč radovedna. Tamle za štirimi vogali pa že čaka udobna službica na upravi, ne pa brodenje po govnu človeškega kriminala.
Ne verjamete? Ni potrebno, če je to tako skregano z vašim razumevanjem tega sveta, da se vam tresejo tla pod nogami. Raje prestopite na varno, v svet novih mobilnih telefonov, razprodaj in pevskih resničnostnih šovov. Tam ni prostora za nepravilnosti sistema, tam ne boste srečali posiljenih otrok. In svet bo lep, vaš strah pa bo utihnil.
Za konec anekdota. Ni stara, nekaj tednov. Na timu, ki naj bi obravnaval nasilje v družini, se je zbral cvetober “zaščitnikov” v tej zadevi, same pametne glavice, ki pa nimajo rešitev. Rade pa govorijo in govorijo in … gledal sem v majico strokovne delavke za obravnavo nasilja. Ni bilo vroče v sejni sobi, od strahu je bila znojna lisa na njeni majici iz minute v minuto večja. Ko zaščitnica pred nasiljem švica na polno od strahu, je čas, da se oškodovanka resno zasekira.
Matic Munc, 21.3.2012
Pa še to! Tomo Križnar ni strahopezdljivec in Maja Weiss ni strahopezdljivka. Zato podpora obema!