No, tako se mi na zelencu guncamo iz naselja v center prestolnice, ko na neki postaji vstopita dva mlada moška, moja znanka bi jima rekla fantička, čeprav sta jih imela tam nekje dobrih dvajset. Med njima teče pogovor, ki gre v prostem povzetku nekako, kot sledi. In kaj ti kaj delaš zadnje čase? Mah veš, napisati moram diplomo in ne morem kaj dosti hodit ven. Koliko pa imaš tega? Uh, je kar 25 strani vse skupaj, pa se moram res lotiti, zdaj na polno berem literaturo. In kaj potem, a potem kar diplomiraš? Ne, v bistvu mentor prebere diplomo in jo potrdi in potem je to konec. Kaj že ti študiraš? Nerazumljivo momljanje. In, ali boš lahko dobil službo? Ne vem, saj tole je ena taka ne preveč perspektivna zadeva, sploh ne vem, zakaj sem to vpisal, pač nekaj je bilo treba … In fanta sestopita z avtobusa.
Bili so časi, ko je bil vpis na univerzo privilegij. Ne privilegij bogatih, temveč nadarjenih, vztrajnih in tudi šolsko uspešnih. Na koncu študija, kdor je prišel do tja, je napisal malo bolj zajetno diplomsko delo, ki ga je prebrala tričlanska komisija profesorjev. Ponekod so obstajali diplomski izpiti, ki niso bili zgolj formalnost. Potrebno je bilo obnoviti celotno znanje vseh semestrov in to izkazati ponovno pred komisijo. Niso bili vsi študenti vpisani na smereh, ki so si jih resnično želeli, seveda ne. Upam si pa trditi, da so mnogi bili, ker so si tudi srčno želeli delati v poklicu ali akademskem okolju določene znanstvene panoge. Nekje na robu zavesti mi je ostala trditev, da tudi diploma, kaj šele magisterij in doktorat, prinašajo nekaj novega v tisti znanstveni smeri, kjer je delo nastalo. Na vsaki višji stopnji seveda primerno večjo stopnjo inovacije. Dva ducata strani je šala, norčevanje iz univerze kot institucije.
Mladi, ki pošteno pokukajo v akademsko srenjo v tujini, pogosto poročajo o tem, da univerze tam niso zgolj podaljšane srednje šole, kjer kleplješ seminarske naloge eno za drugo in kjer se potem zadnjemu prostemu spisu pač reče diploma. Sploh ne! Baje tam obstaja resnična kultura vzgoje mladih razumnikov v kritične in samostojne osebe. Mentor ti je na voljo celo študijsko leto za poglobljene konzultacije, usmeritve in debato. Plagiat je nekaj tako nezaslišanega, da bi storilec takšne nečednosti v sramoti pobegnil iz kampusa, v kolikor bi se zgodilo kaj takšnega. Mogoče lahko celo zatrdim, da nekje cenijo znanje in tudi samoniklo razmišljanje. Slednje je gonilo razvoja.
Spletni portal Metina lista je pred časom začel dopolnjevati svetovni zemljevid slovenskih znanstvenikov, ki delujejo po celem planetu. Seznam je impresiven in dolg. Slovenski strokovnjaki različnih strok, tako družboslovnih, naravoslovnih ali humanističnih ved, ne najdejo svojega mesta v domovini. Tam, kjer je standard diplome nekaj strani besedila v smeri, ki študenta niti ne zanima, me to tudi ne čudi. Možgani pa bežijo.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 in sicer v soboto 23. julija 2016
