Niti slučajno nisem tako prevzeten, da bi lahko komentiral razmere v Ukrajini. Spremljam jih zaskrbljeno in se sproti učim, kaj in kdo kaj pomeni. Pika. Slovenija se je mimogrede ponudila za mirovnika sprtim stranem. Kot veliki ekspert. Ne vem, zakaj za vsako ceno želimo nekam, kjer še nismo bili in tam dvigovati svojo roko, da nas nekdo opazi. Kompleks majhnih mogoče.
Majhnost ni v velikosti, temveč v glavi. Mogoče je tako razmišljal minister in pogumno predlagal sebe. Ne morem se znebiti občutka, da že od vstopa v druščino naprednih iščemo svojo novo identiteto v tej družini. Majhna in gospodarsko uspešna država na prehodu iz Balkana v centralno Evropo? Butična ekološka turistična dežela? Z znanjem nabita sodobna in napredna oaza genijev in informacijskih tehnologov? Nič od tega v praksi ne drži, saj nikakor nismo uspešni, s turizmom se resno nočemo ukvarjati in slovenski možgani raje bežijo kot da bi ustvarjali doma. Smo mogoče lahko diplomatska velesila?
Ko nanese beseda na diplomacijo, me stisne. Svet s svojimi pravili, etiketo in tradicijo je enkratno spolzek parket za zagrete rad-bi-bil-diplomat rdečelične strankarske povzpetnike, ki v Sloveniji uspevajo ko bršljan. Preveč napeti suknjiči, vonj znoja in cenenega dezodoranta izpod pazduh in balkanska tradicija alkoholne diplomacije, kjer se bistvene informacije izmenja ob litru žgane pijače. Odličen poligon za svetovne spodrsljaje in nerodnosti. Sveže razprti domači pavi na srečanju diskretnosti in inteligence.
V zadnji vojni na Balkanu nismo odigrali nobene pomembne vloge, kljub poznavanju narodov in bližine. Mogoče smo bile še preveliki zelenci. Ali smo pa imeli več rok v loncih z orožarsko marmelado, da bi bilo to vsaj minimalno higienično. Potem smo pol leta predsedovali EU, kar je bila večinoma priložnost za poslušanje katastrofalne angleščine naših prvakov. In ko smo si oddahnili, je na Bledu septembra leta 2012 isti večni minister Erjavec ob koncu Strateškega foruma izvedel zaključno izvajanje, ki je šala na spletu. Otrok v 5. razredu osnovne šole bi govor speljal bolje kot revež na posnetku. Dve leti kasneje je pogumnejši – Ukrajince različnih političnih opcij, Ruse, krimske Tatare in še Evropsko unijo bi reševal pred grozečo vojno.
Z diskretno dvignjeno obrvjo začudenja so nas milostno spregledali. Predlog bo pozabljen že čez nekaj dni. Verjetno gre samo za še eno slovensko spretno šalo ob bližnjih evropskih volitvah, kjer je potrebno bazi pokazati, da nam tudi široke evropske teme niso tuje. Prozoren, neumen in celo politično neusklajen trik za medije. Govori se pa, kajne?
Majhnost res ni v velikosti države, prav gotovo pa je v glavi. In v omejenih glavah se rodijo omejene ideje.
Matic Munc
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 8. 3. 2014
