Če rečete, da ne marate emigrantov, je to v redu, saj tako mislite. Če rečete, da bi radi, da se Slovenija znebi emigrantov, saj sodijo v svoje domače države, je še vedno v redu. Če rečete, da so emigranti navadne živali, ki bi jih bilo treba pobiti, ni več v redu, saj ste pokršili normo obče človeške strpnosti. Torej v resnici ni problem toliko v vašem pogledu na recimo emigrantsko vprašanje, temveč v celofanu, v katerega ga boste zavili. In če boste neroden slon, boste še poleg tega še kaj porušili in nazadnje vas bodo kaznovali. Izkušnje so lastnike netolerantnih stališč naučile, da morajo svoja sporočila vseeno zaviti v vsaj malo svetleč zavijalni papir, da ne izpadejo popolna primitivna goveda.
Zmagovalka majskih volitev v Franciji, predsednica Nacionalne fronte, Marine Le Pen je po triumfu izjavila: »nismo rasisti, samo govorimo tisto, kar ljudje mislijo.« In imela je prekleto prav. Ljudje res tako mislijo in tokrat so se bili pripravljeni o tem tudi izraziti v dovolj velikem številu. In volivci imajo vedno prav. Baje. Če sploh kaj mislijo. Ne misliti nič je za moje pojme veliko huje kot misliti, da je treba emigrante nagnati iz lastne države. To je vsaj stališče, ki mu je možno oporekati in argumentirati svoj pogled. Na popolno temo in tišino ni odgovora.
Na zadnjih in predzadnjih volitvah sem izrazil svoj protest nad slabo izbiro kandidatov v Sloveniji – nihče mi ni bil blizu niti na pol metra – tako, da sem zapisal svoja kandidata, enkrat Chucka Norrisa in drugič Felixa Baumgartnerja. Nisem želel bojkotirati na način, da doma držim surlo, temveč na droben način nekaj sporočiti. Nekateri so to vzeli kot oportuno dejanje, nesmiselno hecanje iz resne zadeve, vendar takrat res nisem imel na voljo izbire, ki bi mi bila všeč. Tako sem slišal tudi to, da sem pomagal izvoliti nesposobnega Pahorja, ker nisem bil za Türka, kar je verjetno celo posredno res, vendar mi je bilo in mi je še danes povsem vseeno za njiju dva, saj sta mi enako slaba. Takšna skromna oblika protesta je bila in menim, da se vsakič pojavi nekaj takšnih, ki kracajo po volilnih lističih.
Če napišeš na tisto volilno plahto »PREKLETI PRASCI FRDAMANI, VRNITE TISTO, KAR STE POKRADLI. UKRADLI STE NAM DRŽAVO!!!!!« je to vsekakor stališče in do njega imam spoštovanje. Mogoče ni najbolj artikulirano, vendar nekaj sporoča. Zato ni nič narobe z nekom, ki se odpravi tja in v kabini napiše svoje sporočilo. Za moje pojme je nekaj hudo narobe s tistimi, ki ne izražajo nobenih stališč. Ki so tiho. In tiho je večina ljudi v Sloveniji. Razumem, da so obupani, razočarani, jezni, naveličani in zdolgočaseni. Žal ne vedo, očitno, da s tišino svoje stanje samo poslabšujejo. Drugi pač niso tiho.
Včeraj je skupina mladih Novomeščanov pred Policijo izrazila svoja stališča okoli Romov in lastne varnosti. To je dobro. Med njimi so nekateri nosili znake ekstremističnih nacionalističnih skupin. To ni tako dobro. Predstavnik policije je izjavil, da je šlo za »domoljube«. To sploh ni dobro. Predstavniki medijev so papagajsko ponavljali zgolj število dijakov, niso opazili niti simbolike, še manj razumeli dejanske problematike nasilja v Novem mestu, ki je rezultat ignorance vodilnih že dolga leta. Niso se dotaknili niti kriminala med romsko populacijo niti naraščanja interesa mladih za ekstremna stališča. No, to je pa zanič! In to je tudi oblika prefinjenega molčanja o bistvenih zadevah, ko sicer poveš nekaj površinskih puhlic, da ti nihče ne more očitati, da si bil povsem tiho.
Papež Frančišek se je poklonil žrtvam holokavsta v deželi Judov, ki naj bi bojda pred dva tisoč leti križali sina njegovega vrhovnega šefa. Še pred leti težko predstavljivo dejanje sprave. Omenil je terorizem in tudi pravico Palestincev do lastne države. V špranjo v Zidu objokovanja je položil svojo molitev, ki nedvomno vključuje tudi željo, da se takšna človeška katastrofa kot je bil holokavst nikoli ne ponovi. Slabo nam kaže, mnogi niti ne vedo, kaj ta beseda pomeni, nekateri imajo podobna stališča do drugačnih in tretji so tiho kot riti, ko bi bilo treba takšnim stališčem nasprotovati.
Svoboda govora se nam mogoče zdi samoumevna, ker večina te slovenske populacije ni doživela njenega omejevanja ali celo prepovedi. Ker si tega ne znamo preveč živo predstavljati, da nas utišajo. Zato snobovsko te pravice do odprtega govorjenja niti ne izkoristimo v takšni meri, da bi bili dovolj glasni. Raje smo večinsko tiho in to je najslabša novica v tem zapisu. Živimo v zablodi, da ko bo enkrat res potrebno bomo to pravico pač izkoristili. Seveda če jo bomo še imeli. Ne dojamemo, da je čas za glasnost prišel že zdavnaj. In to se nam zna maščevati.
Na koncu moram prilepiti citat nemškega pastorja in protinacističnega teologa Martina Niemőllerja (1892-1984), ki bil sicer že mnogokrat deljen na internetu, vendar ima svojo težo:
Najprej so prišli po socialiste in sem molčal, saj nisem bil socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal, saj nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal, saj nisem bil Jud.
Ko so prišli po mene, ni bilo več nikogar, da bi spregovoril.
