Nadaljujem tam, kjer sem prejšnjo soboto obstal. V nekaj poletnih tednih vam želim orisati nujno potrebo po bolj izraženih treh vrednotah, o katerih rad govori moj prijatelj. Na tapeti so sodelovanje, odgovornost in spoštovanje. Danes je na vrsti tretja izmed njih. In ker se vsako pozornosti vredno brskanje po trenutnem stanju države in ljudi začne pri sebi , naj bo tudi tokrat tako.
Živeti v malo večji strnjeni skupnosti prinaša seveda tako prednosti kot slabosti. Slednje prej opazijo tisti, ki že tako odklanjajo tak način življenja in navijajo za več zasebnosti in manj gužve. Vsi drugi, ki radi živimo na tak način, pa verjetno bolj izpostavljamo dobre lastnosti. Živim na Fužinah v Ljubljani, naselju, ki je po krivici na slabem glasu. Tukaj sem se naučil več lekcij tolerantnosti in spoštovanja do naših različnosti,kar vse skupaj dela bivanja bolj prijetno in prijazno za vse. Če ste pri volji za razbijanje stereotipov, vabljeni na kavo k nam, da na lastne oči vidite, kako poteka življenje večinoma spoštljivih ljudi različnih izvorov. Nočem zveneti prenapihnjeno, enostavno sem ponosen na naše Fužine.
Druga zaokrožena skupnost, kjer preživljam več kot pol svojega časa, je od zgoraj omenjenih oddaljena zgolj kilometer. Osrednje Moste v Ljubljani so bile vedno izrazito proletarski predel brez odvečnega lišpa. Ironija je, da kot najstnik iz Ljubljane sploh nisem nikoli bil v teh koncih mesta. Enostavno ni bilo nobenega prostora ali lokala, ki bi me vlekel. Edina izjema je bila dvorana Kodeljevo zaradi občasnih rock koncertov. No, zdaj sem vsak dan tu. Po nenapisanem pravilu mnogi, ki se tukaj zadržujemo, med seboj gojimo pristne medsosedske odnose, se pozdravljamo in zanimamo za druge. Mogoče spet zveni prepotentno, vendar čisto zares tak način zelo lepo deluje. Vsi zadovolji zaradi minimalnega vložka prijaznosti in spoštljivosti. Življenje je za kanec lažje in bolj svetlo.
Spoštovanje med ljudmi se, kot sem uvodoma napisal, začne pri sebi in mu rečemo samospoštovanje. In to je pogosto pri ljudeh grozljivo nizko. Ne cenijo se dovolj, svoje dosežke in lastnosti omalovažujejo, svojo vrednost na lestvici kvalitete človeških bitij zbijajo daleč pod realnost vrednost. Jezni nase in cel svet, nizke morale in ničnega samospoštovanja vstopajo v odnose. Odnosi so tako praviloma ostri in komunikacija slaba. Kadar zraven kanemo še esenco predsodkov, dobimo grenko mešanico. Možna in predvsem enostavna je odločitev, da tega ne počnemo. Na dosegu roke. Več spoštovanja lahko testno prenesemo v najbolj intimne zveze in jih potem širimo v koncentričnih krogih tudi širše.
Ko mine prva zaljubljenost in se malo streznemo, naj bi v zvezi ostala zrela ljubezen, lahko pa zeva praznina. Drugim popušča medsebojna telesna privlačnost in je še tukaj suša. Mogoče ne boste verjeli, vendar je gola resnica, da pari, ki se znajdejo v neke vrste krizi, najbolj od vsega pogrešajo spoštovanje drugega partnerja. Potem humor in nekaj dobrega starega seksa. Ampak res, spoštovanje na borzi odnosov kotira zelo visoko, je resnično trdno lepilo uspešnih zvez, ki ostaja tudi potem, ko se ne moremo več dajati dol ali pa to iz objektivnih razlogov počnemo veliko manj. Kaj nam torej ostane? Ljubezen in spoštovanje.
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 18. julija 2015
