Tradicionalna zapravljiva neumnost (praznična kolumna)

V tem času vsako leto napišem kakšno kolumno, precej podobne so si med seboj, saj se moje stališče ne menja kaj prida. Vedno računam na upanje, da bo vplivalo na miselnost še koga. Tudi letos sem opazil kar nekaj podobnih zapisov, mogoče celo več kot lani. To me veseli in me ne odvrača od pisanja, čeprav se mogoče nekateri med seboj kar ponavljamo. Stališča postajajo podobna in enotna – praznično zapravljanje za neumnosti je nesmiselno. Argumenti so mogoče različni in iz drugačnih zornih kotov. Okoli Dneva mrtvih se za moje pojme neumnosti nabere že cela tona, potem pa še malo stopnjuje do konca leta. Tako nastane kolumna.

Nekateri močno izpostavljajo ekološki vidik prekomernega nakupa sveč, ki so pravzaprav mešanica voska in plastike. Sam nisem ravno domač na tem terenu in sicer opažam, da smo Slovenci največji svetovni kupci nagrobnih sveč, ki končajo kot tone zveriženih plastičnih odpadkov, vendar ne želim deliti razlogov iz tega področja, saj nimam pojma. Neumnost tega početja temeljim na drugih predpostavkah.

Tradicija obiskovanja grobov za Dan mrtvih kot neke vrte družinsko obredje se mi zdi tako preživeto kot dvolično. Prvič, postorimo za svoje bližnje, če so nam res tako bližnji, več za časa življenja, in se jih spominjajmo na različne dneve preko celega leta, množično romanje v največji gneči pa služi ustvarjanju vtisa pred sosedi. Vem, da že v mladosti nisem razumel te »tradicije«, brezveznega postavanja pred grobovi, kjer se »razmišlja« in posveti spominu, čaka, da bodo prišli še kakšni sorodniki s katerimi nimaš stika na grob. Potem bo potekala ista debata leto za letom: pa se spet vidimo na ta žalostni dan, škoda, ker se ne vidimo večkrat. To zadnje je laž. Nihče se ne želi videvati večkrat, ker se ne maramo. Prisiljeni smo se videvati na pogrebih in porokah, bodimo no iskreni! Ob sprehodu po pokopališču se potem še malo poškili, kakšne nagrobnike so namontirali pri Kovačih in kakšne križ pri Novakih. Obvezno opravljanje se konča v gostilni, kjer zalijemo in zažremo spomin na umrle sorodnike. To ni tradicija. To je nesmiselna travestija, parada kiča in dvoličnosti. Kdor ceni spomin na svoje prednike bo ta spomin gojil preko celega leta na primeren način. Črednih odredov pač ne maram.

Drugi pomembni vidik je popolnoma brezmejno zapravljanje. Baje smo že šesto leto v recesiji, plače padajo, brezposelnost raste. Vseeno ljudje zapravljajo velike vsote za cvetje, ki bo umrlo v slani v roku dveh dni na grobovih, in tudi za že omenjene nagrobne sveče, ki bodo dogorele v roku 48 ur in pustile za sabo zveriženo plastično smet. Znanka mi je navrgla, da cvetlični aranžma stane recimo 60 EUR. Prosim? Če to metanje denarja skozi okno, ne vem kaj je! In če ni neumnost nošenje bombastičnih florističnih artiklov na grob, da lahko tam zgnijejo brez nas, res ne vem, kaj je. Če mislite, da lahko z rožami sporočite pomembno čustveno novico, potem to počnite z živimi. Kupite ženi šopek klasičnih vrtnic, dekletu tri gerbere, materi nageljne ali že kaj. Kupovanje za mrtve je zgolj postavljanje, kjer velikost aranžmaja sporoča globino vaše žalosti. Prosim? Denar lahko namenite za žive. Če ste toliko dobrega srca in imate višek denarja, potem ga namenite za brezdomne, otroke s prirojeni napakami, do katerih je država mačehovska, socialno ogrožene otroke in družine, celo zavržene mucke in kužke. Za karkoli, kar še živi in ima upanje. Mrtvi so mrtvi.

Na tem svetu je toliko trpljenja med živimi, da pomoč ne bo odveč. Vaših 20 EUR lahko pomaga eni osebi, lahko je celo meja med življenjem in smrtjo. In vi se raje odločite, da podpirate smrt s tem, da jo častite? To je velika napaka in kaže na neumno zapravljivost. V tej točki me ne boste prepričali, sem pač takšnega stališča. Prižgite elektronsko svečko, prižgite doma tri čajne svečke in meditirajte v miru o svojih umrlih bližnjih. Vsekakor. Denar pa nameniti revnim in pomoči potrebnim okoli vseh nas. Ne boste jih opazili na pokopališčih, borijo se za preživetje.