Prijatelj, s katerim debatirava o vidikih našega bivanja v tem času in prostoru, vztrajno ponavlja tri besede, ki so v resnici vrednote. Spoštovanje, odgovornost, sodelovanje. Z vrednotami je križ, saj jih pogosto jemljemo kot konzervativne in nekateri zagovorniki na njih gledajo tako reakcionarno, da je to v sodobnem svetu nevzdržno. Tukaj mi pridejo na misel zaprašeni pogledi na družino. Na drugi strani so nekateri, ki menijo, da vrednot sploh ne potrebujemo iz naslova lažne svobodomislenosti, kjer ni pravil. Vrednote so nujno potrebne, vprašanje seveda kakšne in kako jih prelijemo v življenje. Iz mantre mojega prijatelja danes izpostavljam odgovornost.
Kadarkoli se nekaj zgodi, imamo pri roki dva miselno-čustvena sovražnika, ki šepetata svoja zgrešena načina razpletanja vzrokov in posledic. Tukaj je krivda, ki jo vlečemo nase in se v njej kopljemo. Tudi kazanje s prstom je precej popularno. V prvem primeru pripišemo sebi prevelik odmerek odgovornosti. Tudi za vse tisto, kar sploh ni naše. V drugem pa vso odgovornost elegantno zvrnemo na nekoga drugega in sami čisti kot solza odkorakamo iz zapleta. Domnevno. Napisal sem, da gre za dva sovražnika, saj gre za napačni razlagi vzročno-posledičnih povezav v našem okolju. Žal precej redko vidimo realno sprejemanje odgovornosti točno v takšni meri kot nam pripada. Nič več in nič manj. Odgovornost brez krivde je pravilna, vendar težje dosegljiva. Na pomoč nam priskoči princip izbire.
Verovanje v delovanje usode je namreč zelo močno. Nimamo sreče, ravno zdaj se je moralo nekaj zgoditi in seveda večni »če ne bi tole, potem bi bilo čisto drugače …«. Vse to in več so oblike prepričanja, da nimamo nadzora nad svojimi življenji, saj nas premetava po brzicah našega bivanjskega toka kot čolnič brez krmarja. Včasih levo, potem desno, zdaj smo trčili v čer, se prekucnili in tako dalje. Če malo pomislimo, vemo, da je naš lastni krmar v čolnu. In to smo mi sami. Ne samo, da imamo roko na krmilu, celo več. Kot razmišljujoča bitja z izkušnjami imamo na zalogi še močno orožje – razmislek in izbiro. Šele rezultat tega procesa nam da odločitev, kam bomo zavili.
Princip izbire se močno odraža pri sprejemanju odgovornosti. Dva starša sta sprejela odločitev, da bosta imela otroka. To je bila njuna izbira, za katero morata sprejeti odgovornost, če želita delovati kot suvereni odrasli bitji. Verjetno niso vsi otroci »plod počenega kondoma« kot v svojem komadu Slovenec sem navrže N’toko? Mislim, da ne. Pravzaprav vsak dan sprejmemo na stotine različnih odločitev, pri čemer so nekatere nedolžne in nimajo velikih posledic za nas same. Izbira ali bomo zjutraj v lokalu naročili kapučino ali kavo s smetano ne prinaša drastičnih rezultatov, razen če je bila smetana pokvarjena in bomo imeli zato tudi mi precej pokvarjen dan na urgenci. Težje odločitve, včasih jim tudi rečemo življenjske, pa pomenijo veliko spremembo smeri naše plovbe. Ostanem tukaj ali se selim v Kanado? Dam odpoved v službi danes ali stisnem zobe? Ostanem s tem dekletom ali ji popoldne rečem, da je dokončno konec? Vztrajam v tem življenju ali popolnoma popustim? Če pri vsem tem vemo, da smo mi tisti, ki se odločamo in nosimo odgovornost brez krivde in brez kazanja s prstom, smo na dobri poti.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 11. julija 2015
