Iskanje simbolov v popularni kulturi je lahko zabavno početje, saj se nam primerjave včasih ponujajo same od sebe, morebiti preveč na prvo žogo, pa vendar dovolj pomenljivo, da ob njih dvigamo obrvi in mrščimo čelo. Ker je izbrana primerjava že vnaprej določena, je seveda jasno, da bom primere iskal z največjo lučjo in jih docela nepošteno vlekel na svetlobo, da bi s tem dokazal svojo domnevo. Torej, začnimo! Twin Peaks je nastajal v letih 1990-1991, torej v času osamosvojitvenih prizadevanj Slovenije, zato sta oba pojava umeščena v isti časovni kontekst. Serija se je oglaševala pod sloganom »mesto, kjer vsi vse poznajo in nič ni tako, kot je videti« in če besedo ‘mesto’ zamenjate z ‘dežela’ ali ‘država’ ste dobili odličen in univerzalen turistični slogan Slovenije. Malo se zadržimo pri teh dveh trditvah – popolno medsebojno poznanstvo in navidezni potemkinovski videz vsega. Se spomnite uvodne špice Twin Peaksa (na koncu tega prispevka imate link)? Ob čudoviti in malo grozljivi glasbi Angela Badalamentija vidimo industrijske priložnosti kraja in poleg tega naravne danosti. Idila. Vmes se je pojavi tudi krajevna tabla tega slavnega mesteca, med drugim tudi s številom prebivalcev. Lynch je želel, da je številka 5.120, vendar so producenti vztrajali, da se s premajhnim mestom gledalci Američani ne bodo identificirati in tako je populacija v seriji 51.201. Več kot si zasluži. Tudi mi imamo občutek, da nas je več kot nas je v resnici in tudi zaslužimo si več veljave, ker smo bili vedno spregledani. V seriji imamo ves čas občutek, da se nahajamo v res zahojenih krajih, kjer vsi želijo mnogo več od tega, kar jim pripada. Twin Peaks je mesto za dobrih 5 jurjev ljudi. Slovenija je država za mogoče 500 tisoč človečkov, torej malo večje mesto. Naša »prestolnica« je razširjena vas z gradom na gričku. Je pa lepo pri nas. Smreke so sloke in zrak lepo diši.
Kaj nam sporoča glavna junakinja serije, ki je pokojna že od prve minute? Promiskuitetna, do korena nosa v kokainu, omamno lepa, zlorabljena in zdaj mrtva Laura si je želela čim prej ven iz vsega skupaj, obkrožena pa je bila z lokalnimi zaljubljenimi bedaki, zafiksanimi dilerji, naivnimi prijateljicami, zavistnimi sodelavkami in slinastimi tipi, med katerimi je prednjačil njen oče. Torej – majhni, ki bi bili radi veliki, kjer se vsi med seboj poznajo, kjer videz vara in kjer bi mnogi želeli izstopiti. Opis Slovenije. Za kuliso simpatične podalpske butične deželice, kjer se na travnikih pasejo dobrodušne kravice in vam nasmejani lokalni originali ponujajo domač sir in svež kruh, se skrivajo groze. In ne samo to! Vsi zlobci se med seboj poznajo, saj so že v preteklosti počeli nečednosti.
Povratek v Twin Peaks! Plastični agent Dale Cooper, ki se je ob razreševanju umora Laure kar naselil v na videz idiličnem mestecu in skoraj povaljal še eno lokalno lepotico, če ga ne bi zadrževale moralne spone, je živ primer popolne neučinkovitosti državnih organov. Nedvomno genialen z dodatkom izvenčutnih sposobnosti (neprestane vizije) ne zmore razrešiti niti tistega, kar ima ves čas pred nosom. Grdobci ga sicer zavajajo s speljevanjem na lažne sledi, kar mu jemlje dragoceni čas, vendar mu po drugi strani dobri, sicer precej čudaški, prebivalci Twin Peaksa ves čas namigujejo, da vsi pravzaprav vedo resnico in ponujajo kopico zavitih, vendar povsem jasnih sporočil, ki naj bi jih agent FBI odkodiral že zjutraj, preden spije prvo skodelico kave in pomalica pito z javorovim sirupom. Vendar mu to ne uspe. Opozarjam na moment, ko vsi vse vedo, vendar nihče ničesar ne naredi. Tipično slovensko. Tisti, ki vedo, nimajo dovolj poguma, da bi z odgovornimi spregovorili odkrito besedo, temveč vse skupaj zavijajo v kriptirana sporočilca, ki jim ne bi bil dorasel niti treniran agent FBI. Glede na to, da dvomim, da bo še kdo »nedolžen« gledal serijo Twin Peaks od začetka, neveden in svež, se ne branim razkrivanja skrivnosti serije. Torej, seveda je tudi Lynch vse nas potegnil za nos od samega začetka, kot se v maniri zgledne kriminalne serije tudi spodobi. Poglejmo dejstva!
Laura Palmer je bila kraljica šole, ki se je v prostem času ukvarjala s prostitucijo, okoli mezinca navijala vsaj dva fanta in nekaj odraslih moških. Redno je jemala kokain. Vse skupaj je počela bolj ali manj zato, da bi ušla neskončnim nočnim moram spolne zlorabe, kjer jo je obiskoval in jo venomer posiljeval demonski lik. Laura je šla v življenju do konca, postalo ji je vseeno. V trenutku, ko je spoznala, da je demon v resnici njen oče, je bilo njenega življenja tudi dobesedno konec. Zlorabitelj je v obrambo svojega družbenega položaja dvignil roko nad lastno hčerko. In seveda od prve epizode dalje točil solze neutolažljivega očka, ki je izgubil svojo princeso. Vsi skupaj smo spregledali najbolj očitno – nevarnost preži v družini, ki je najbolj nevaren kraj za otroke in mladostnike. Noben neznan psihopatski mimobežni serijski morilec, še manj demon, temveč dobri stari domači storilec.
Vsi so nekaj vedeli, nihče ni nič naredil. Čudoviti očka je bil za štirimi stenami doma Palmerjevih despot in ustrahovalec. Svojo ženo, Laurino mamo, je prignal čez rob živčnega zloma, tako da si je stanje lajšala s kombinacijami cigaret, alkohola in tablet. Lastniki okoliških kurbišč, kjer so mlada dekleta iskala hiter zaslužek in lokalni veljaki nezakonski seks, so vedeli za to, vendar jim je bilo malo mar, saj so tako kovali dobiček. Tudi tisti, ki niso zahajali v bare s ponudbo mladega mesa so vedeli, da so na robu mestec takšne špelunke, vendar jim je bilo mar, dokler so mislili, da njihove spodobne hčerke spijo v lastnih posteljah, po tujih pa se valjajo neke druge. Po šoli so pohajali mali lokalni dilerji in za vrati stranišč so šli po nosu težki grami belega prahu. Vendar to ni nikogar motilo, ker tega ni nihče želel opaziti. Lynch nam skozi grotesko kaže kritiko državnega aparata kot takega kot tudi osupljivo dvoličnost človeške družbe in posameznikov.
Vse to, kar serija sporoča konec 90ih let, je realnost Slovenije 21. stoletja. Mnogi vedo za marsikatere gigantske nepravilnosti in nekaznovane zločine, vendar ostajajo tiho. Ujeti v medsebojna trdna poznanstva in pretekle usluge ne zmoremo z iskreno besedo na plan, da se ne bi zamerili. Z zadnjimi napori vzdržujemo videz, kjer je vse čudovito, da le ne bi pogledali v gnilo ozadje. Visoko držimo kulise in upamo, da nihče ne bo opazil našega blefiranja. V Twin Peaksu, ki je zgolj TV nadaljevanka, so umirali. V resničnem svetu tudi umirajo. Vsak dan. Kamer ni, samo statistika ostaja.
