Mogoče bi se končno nehali slepiti z zgodbicami o človekovi resnični nenasilni naravi in si priznali, da smo kot vrsta agresivno usmerjeni, kar se nam je skozi evolucijo izkazalo kot glavna prednost, ko smo klali neandertalce, pokorili živali, krčili gozdove, zajezili reke in na koncu zavojevali cel planet. Agresivnost ima v svojem korenu besede grški pomen glagola pristopiti in agresivnost ni nujno sama po sebi slaba. Kot mnogo pojavov v naši družbi ima dve plati in še kup vmesnih nians.
Agresivnost v svoji pozitivni obliki spodbujamo na mnogih področjih, vendar o tem niti ne razmišljamo preveč naglas, saj raje stlačimo vse v isti koš nasilja. Negativna sestra zdaj omenjene je tista, ki jo imamo v mislih, kadar obhajamo posebne dneve in si želimo tiste ničene tolerance, ki pa je ne bomo nikoli dosegli. Ne gre! Nismo takšni pa pika. To ne pomeni, da se moramo ustaviti v prizadevanjih za manj nasilja, sploh ne. Močno ga moramo izrivati iz območja dovoljenega vedenja, opozarjati, prepoznavati in ga seveda tudi kaznovati. Le sprenevedanje lahko ustavimo, da ga bomo izkoreninili do zadnje dlake. In še več. Res iskreni do sebe moramo priznati, da je tudi v nas veliko agresivnosti, nekaj tiste dobre, ki nas žene naprej in veliko tudi slabe. In to velja tudi za mnoge borce proti nasilju po dolžnosti, ki seveda to niso.
Spoznal sem skupino ljudi, ki jih druži toleranten odnos do sveta, svobodomiselnost in širina duha, vsaj tako sami sebe imenujejo. Na spletnih omrežjih so njihovi profili polni fotografij srečnih otrok, seveda obveznih prijaznih psičkov, mucic ali posnetkov čudovite narave. Nisem imel toliko volje, še manj časa, da bi šel preverjati ali so ravno med njimi tudi takšni, ki so pred letom dni najbolj strupeno pozivali k množičnemu pobijanju beguncev. Nisem tega storil, me pa ne bi presenetilo, če bi si znali dati duška svojemu sovraštvu na točno takšne način. Kakorkoli, ta strpna druščina prijaznih ljudi je naletela na oviro, ki jo življenje tako rado postavi na pot vsem nam, kadar preveč dvignemo nos svoje prevzetnosti. Nekdo se pač ni strinjal z njimi. In od te točke dalje je veljalo samo še – udari razvali!
Seveda ne dobesedno, saj smo vendar kulturni ljudje, ki si ne mažemo rok s krvjo svojih bližnjih, to pač ne gre. Prefinjeno udarimo z besedami, ki imajo moč, ki bolijo, ki lahko celo ubijajo kot pravi umetnik. Tako moram na tem mestu omeniti še močno razvejano pasivno agresivnost za izdatno podmizno kljuvanje žrtve ob tem ko kažemo prijazen obraz. Prijeten šport za družinsko, službeno, prijateljsko ali mimobežno okolje, ker vas nihče ne more neposredno obtožiti nedopustnega nasilja, ko ste pa zgolj tako prijazni. Medtem ko nekomu vrtite nož v hrbtu. Ni nam pomoči, takšni pač smo, le priznamo si veliko težje.
Saj veste, še malo in bomo stiskali pesti, da bo Peter Prevc agresivno odrival z miz različnih smučarskih skakalnic, Filip Flisar se agresivno pognal iz startnega bloka smučarskega krosa in Jakov Fak agresivno grabil metre biatlonske proge. Zaradi njihove agresivnosti jih bomo častili, nikakor grajali. Upam le, da ne bomo spustili z vajeti lastne nasilnosti v trenutku, ko bodo naše matadorje premagovali umazani Avstrijci ali ušivi Norvežani.
Kolumna je nastala ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami in je izšla v časopisu Svet24 dne 26. novembra 2016