Ujemi ritem norosti (sobotna kolumna)

Ni bolj žalostnega pogleda od podobe človeka, ki ves odsoten tava po nakupovalnem centru – sodobnem kraju preživljanja prostega časa. Te dni so ti prostori divjega materializma predvsem polni ljudi, ki se z dolgimi seznami in tankimi denarnicami poskušajo pripraviti na ta ponedeljek. Konec poletja, ki to ni bilo, in začetek novega ciklusa resnosti, ki ga narekuje šolsko leto. Nujno potrebni so zvezki, knjige, puščice, toplejše obleke, superge, nahrbtniki in stotine drobnarij, brez katerih naši otroci ne bodo mogli srkati znanja, ki ga tako nujno potrebujejo za preživetje. Nastajajo krute dileme med znano blagovno znamko z visoko ceno in visokim ugledom med vrstniki na eni strani ter ugodnejšim približkom ob katerem bogatejši vrstnik le prezirljivo prhne na drugi. Ujeti skušamo spet ta ritem, ki nas vrača v kruto realnost izračuna, koliko nam je sploh ostalo denarja in kako dalje. Vsako leto enako. Meseca domnevne brezskrbnosti sta končana in zdaj čakamo na noč čarovnic, krompirjeve počitnice, božično-novoletni oddih in potem spet znova. Ponudba na policah narekuje naš življenjski tempo.

Posameznik, ki želi vsaj obdržati občutek, da drži vajeti v lastnih rokah, se temu bedastemu diktatu ne bo podredil v celoti. Ob neizbežnem piskanje elektronske blagajne, ko smo prej potrošniki in šele malo kasneje ljudje,  je na mestu premislek o našem početju. Smo civilizirana država, kjer naj otroci v hram izobrazbe prihajajo osnovno opremljeni. Mnogi, žal, šele ob pomoči vsega spoštovanja vrednih humanitarnih akcij za socialno ogrožene. Že samo to dejstvo, da moramo na vsakem koraku zbirati kovance za nekaj, česar kot družba nismo sposobni zagotoviti drugače, me navdaja s sramom in jezo. Ni težko poslati kratkega sporočila za 5 eur, očitno je nemogoče najti način, da nam tega v prihodnje ne bi bilo treba početi. Ljudje so iznajdljivi, solidarni in humani, Država ni nič od tega. Na koncu bodo mnogi imeli nove zvezke in torbe. Vendar to so zgolj tehnični pripomočki. Kaj pa vsebina?

Ko že ravno iščete tisti nujno potrebni učbenik, ki ga imajo zgolj še v eni knjigarni v mestu, upam, da boste starši našli veliko časa za pogovor s svojimi nasledniki. Recimo o tem, zakaj hodimo v šolo. Je to odskočna deska do človeka vredne zaposlitve in primernega zaslužka? Pazite, da se ob tem ne ujamete v past, ki jo odlično izraža misel neznanega avtorja na internetu. Hvala staršem, ki so mi govorili, da če bom dovolj izobražen, mi ne bo treba delati. Zdaj mi ni treba, ker sem brezposeln. Ste zaznali v tej iskrici bolečo ost resnice? No, sledi novica. Tudi mladi ljudje odlično vedo, kaj in kako živimo. Mi smo svoje strahove in razočaranja odlično prenesli na njih, da zdaj živijo v skladu s tem grenkim duhom časa. Ko vas bodo vprašali, v čem je v resnici smisel obiskovanja šole, upam, da boste pripravljeni na logično in podrobno razlago, ki bo v veliki meri iskrena in realna. Vsa pojasnila v smeri, da je tako pač nujno in koristno, bodo na dolgi rok ustvarjala osebke, ki brez pameti blodijo med policami. Razmišljanje, tudi kritično, je dovoljeno. Celo več. Je zaželeno. Razmišljanje izven okvirov znanega pa prinaša celo spremembe in inovacije.  Nujno jih potrebujemo.

Matic Munc

Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 30.8.2014