Ko mi je Mirjam napisala elektronsko sporočilo, kako je spet prišel čas, da vam napišem nekaj besed, sem tri dni v glavi sestavljal simpatično kolumnico. Pisal bi o tem, kako moramo življenje zajemati z ravno toliko veliko žlico, kolikor lahko požremo. No, potem je šel svet v maloro. Danes zjutraj sem se zbudil v dan, ko so internet preplavili videoposnetki in fotografije krutega policijskega nasilja v Kataloniji. Podivjani uniformiranci so uporabljali gumijevke, solzivec in gumijaste naboje nad navadnimi civilisti, ki so želeli zgolj izraziti svojo voljo na voliščih. Padalo je po starejših, po otrocih, po ženskah, po moških, po psih … Brez razlike so mlatili. Vlada v Madridu je izgubila kompas in cel svet se je vsaj virtualno dvignil. No, v Sloveniji omrežja, nikakor pa ne Predsednik in tudi Vlada s prvim med enakimi ne. Padli so na izpitu boja za univerzalne pravice. In danes sem trdno prepričan, da sta Borut in Miro oba izgubila svoje naslednje volitve. Če jima po tej sramoti ne odrečejo podpore tudi najbolj zvesti, res ne razumem več ničesar.
Torej, slovensko vodstvo je pokakano čakalo na ukaze iz Bruslja, ljudstvo pa je delilo grozote iz Barcelone in drugih krajev, zahtevalo odgovore od svojega vodstva. Vendar ga ni dočakalo. Bili so tiho. No, mi nismo bili tiho. Cel dan smo nekaj kvačkali in se bunili, dokler se ni iz tega izoblikovala ideja, da se dobimo pred ambasado Kraljevine Španije na miren nedeljski sprehod. Ko je o tem spraševal kolega, novinar Jure Brankovič, so ga doma obiskali modri angeli. Torje je tudi Slovenija lahko policijska država, kjer se oblast boji za svoje stolčke, kjer se boji ljudi. Pa vendar je popoldne minilo mirno. V trnovem smo se srečali posamezniki najbolj različnih političnih prepričanj. Nekaj levičarjev, nekaj zmernih desničarjev, nekaj liberalov, nekaj piratov. Nenavadno, vendar upor proti španski diktaturi, ki ne dovoli pravice do samoodločbe, je združil na videz nezdružljivo. V mirnem sprehodu in ob korektnem vedenju Policije smo za nekaj ur lahko spoznali, kako bi lahko celo čisto normalno sobivali. Velika krivica, storjena katalonskemu ljudstvu, je bila večja od ideoloških razlik. Razmišljam dalje.
Zgodovinsko gledano je bila Španija ena večjih kolonizatorskih držav, zavojevala je cele dežele, zasužnjila narode, grabila bogastvo, kraljevala na morju in bila sploh in oh ena prvih na svetu. Tega že dolgo ne more več trditi, očitno pa je v glavah napihnjenih oblastnikov ostal črv tega grandomanstva, ki ne pomišlja dvakrat, kadar je po njihovo potrebno uporabiti grobo silo. Celo nad svojimi ljudmi. Zaradi njihovega nezaslišanega vedenja je Kraljevina Španija kot enotna država postala preteklost od 1. oktobra letos. Ne glede na to, kaj se bo v resnici zgodilo, so politiki v Madridu zapravili vso kredibilnost in vtis civiliziranosti. Ostali so isti barbari, ki kradejo zlato, ugrabljajo ženske in pobijajo moške. Vse tole berete tedne po dogodkih in seveda že veste tisto, česar sam ne vem v tem trenutku, ko zvečer zbiram vtise nekega dneva. Ali se bo Katalonija res odcepila ali ne, pravzaprav niti ni tako pomembno za nas. Pomembno je, da vemo, kako je univerzalni upor bistveni element odnosa do Oblasti. In to velja tako v Sloveniji, na Škotskem, v Belgiji, na Hrvaškem ali konec koncev v Španiji.
Upor je nujnost. Upor je nujnost, ker je vse skupaj precej enostavno. Na eni strani stojijo predstavniki Sistema, ki so se zagrebli na vrh vzvodov odločanja, do virov razdeljevanja denarja in vpliva nad Ljudmi. Na drugi strani so ravno ti Ljudje. Prvih je malo, vendar imajo večjo koncentracijo sredstev in drugih nas je veliko več, ali naj kar zapišem 99%? Upor zato nima ideološkega predznaka, ker smo v tej velikanski skupini praktično vsi. Zelo dvomim, da bralci Kraljev osebno poznate več kot tri predstavnike Sistema, ki se kopljejo v bogastvu in uživajo svojo moč. Mogoče ste na kakšni pasji procesiji naleteli in celo govorili s katerim od njih, ki si je po pogovoru z vami temeljito umil roke z milom in se vrnil v svoj grad. Ne, mi se gibljemo med nami zelo podobnimi. Revščina je naša skupna skrb, včasih eni pogledamo z noskom malo bolj iz gladine, da imamo za falafel, čike in kavo in drugič kdo med nami potone, na srečo ne za vedno. Mi smo bolj ali manj reveži. In mi smo se dolžni upirati Sistemu. Naša drugače očitna razdvojenost na leve, desne, kodrlajsaste in pikčaste dela uslugo Sistemu. Tako smo mi prijetno sprti, ko se kregamo okoli oslove sence. Za trenutek nas je jeza nad ravnanjem fašističnih sil Oblasti v Španiji združila. Mogoče smo pomislili, da bomo lahko mi naslednji. Da, tudi v naši lepi Sloveniji, kjer Oblasti ni všeč, če imajo Ljudje svoja mnenja in jih celo izražajo javno in glasno. Radi imajo 80% pasivnih in zgolj 20% ovčic, ki se jih da naučiti, da blejejo vedno po taktu Sistema. Smo se naučili to lekcijo? Upam.
Sprašujete, kako se lahko uprem, ko sem pa tako majhen, šibek in nepomemben. Ne vem, ne sprašujte mene, grem svojo pot in ne me kopirati. Najdite svojo pot, razmišljajte, povezujte se in ostanite skeptični do vsega, kar vam ponuja Sistem kot najbolj sladko. Tako stoji samostojni Človek na prepihu, vendar s trezno glavo. Zakaj bi potrebovali velike zgodbe, upor si lahko zgradite na majhni osnovi, zelo osebni, le te pozicije ne zapustite za nobeno ceno. Ni bolj žalostnega pogleda, kot je človek, ki je na poti izgubil iskro življenja, postal zgolj potrošnik in bebec brez stališč. Tega si pa res ne smemo vzeti, no! Lahko nam vzamejo stanovanja, denar, celo gate z riti, vendar tistega, kar nosimo v srcu nam ne more vzeti nihče, če tega ne pustimo sami.
Prijateljica iz Grčije, zgrožena nad dogodki v Barceloni, je objavila pesem U2 – Sunday Bloody Sunday, ki je seveda nastala zaradi precej podobnih dogodkov v Severni Irski, ki so se končali tudi s smrtnimi žrtvami. Ta trenutek vem za 840 ranjenih volivcev v Kataloniji in na srečo ni nihče umrl. Jutri ne bo časa kot danes, ko sem prosto nedeljo preživel ob računalniku in potem še malo na pločniku. Jutri se bom boril za svoj kos kruha s sirom in tisto kavo na način, ki ne bo kazal, da nosim upor v srcu. Jutri bom ovca Sistema. Tako kot že marsikateri dan v letu za naprej in nazaj. Ne znam še drugače, se pa učim. Mogoče mi enkrat uspe in takrat ne boste več slišali za mene. Umrl bom na malo drugačen način. Svoboden čisto zares.
Kolumna je nastala za Kralje ulice in sicer za revijo v novembru 2017