Ob Mednarodnem dnevu boja proti nasilju (nad ženskami)
Verjetno je ideja o nični toleranci do nasilja žal samo iluzorna želja, nedosegljiv cilj, ki je le vedno oddaljeni svetilnik. Ne, človek kot vrsta tega ne bo dosegel nikoli, nehajmo se slepiti in prodajati buče. Imamo sistemsko napako na tem področju, smo noro agresivna vrsta. Vendar nas to ne sme blokirati pri naših prizadevanjih, da vse oblike nasilja v družbi prepoznavamo kot takšne, ustavljamo in tudi kaznujemo storilce. To je delovanje na točki, ko se grozne stvari že dogajajo. Izvor človekove nasilnosti delno izhaja iz naše prirojene narave, ko agresivnost kot naravni odziv na izzive okolja preraste v svojo maligno obliko – nasilje. Drugi del izvora pojavov vseh oblik nasilja lahko pripisujemo odnosom v mikrocelicah naše t.i. družbe in tudi širše, v državi, celo na svetu. V tem drugem delu možnih vplivov na nasilno naravo posameznika imamo veliko večji vpliv, kot si mislimo. In tega ne dosežemo s kaznovanjem storilcem, ampak z edukacijo, informiranjem, razlaganjem … Začeti moramo pa zelo zgodaj, dejansko v dobi vrtca. Otrok želi testirati meje svojega obstoja, fizične, psihične, čustvene, mentalne in odnosne od trenutka dalje, ko lahko veliko bolj aktivno posega v okolje. Njegova verbalna sposobnost izraziti vse želje, zamere, če želite frustracije, ki jih doživlja na tej poti, pa so omejene. Ni čudno, da s svojo naravno agresivnostjo pogosto preseže mejo sprejemljivega in poseže po nasilju, s katerim škodi drugim in tudi sebi.
V tem iskanju načinov izražanja sebe v odnosu do drugih ljudi v socialnem okolju smo mu lahko dobri mentorji, ki brutalno ne kaznujemo vsakega izpada, ampak potrpežljivo ustavljamo, učimo in predvsem kažemo dober zgled. Veliko odraslih je katastrofalen zgled svojim naslednikom. Žal verjamejo, da bodo zgolj z govorjenjem ali celo pridiganjem o tem, kaj otrok lahko in česa ne sme, dosegli svoj cilj, pri čemer svojega vedenja ne bodo spremenili niti za kanec. Otrok gleda in se uči. Otrok kot najstnik prikaže vse tisto, kar se je na poti naučil. Krog je sklenjen in se kot vijačnica vrti naprej v času skozi generacije.
Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju (nad ženskami) se v enem tednu spomnimo na vse pojavne oblike nasilja, ki jih opažamo v svoji okolici. Takrat še veliko bolj opozarjamo, čeprav vsi vemo, da bi morali to početi ves čas, neprestano. En teden? Danes so še trije tedni do 25. novembra. Tolerance do nasilja res ne bi smelo biti nikoli, če želimo živeti v spoštljivi družbi. In žal Sloveniji ni spoštljiva družba, temveč pogosto okolje sovraštva in nasilja. Kljub dolgoletnim prizadevanjem kolegic in kolegov različnih nevladnih organizacij premiki sicer obstajajo, vendar so nezadostni.
Glavni razlogi za zanikanje nasilja v slovenski družbi ležijo sicer v zakoreninjeni mentaliteti ljudi, vsekakor, in tudi v politični apatiji slovenskih odločevalcev, ki so pogosto sami izvajalci nasilja in so do tega zelo tolerantni. To je sivo polje, v katerega skoraj nihče ne želi dregniti. Ljudje, ki odločajo o smereh razvoja naše družbe so seveda prav tako nasilneži v prav takem odstotku kot to velja za druge dele populacije. Mogoče, s kančkom zlobe, so pozicije moči tudi magnet za kronične nasilneže. Dokler si tukaj ne bomo nalili čistega vina, ne bo pravih sprememb, ampak zgolj lepa kozmetika.
Letos želim opozoriti na tri izdvojene oblike nasilja, ki jih sam dojemam kot trenutno najbolj spregledane, predstavljajo pa grozečo nevarnost in puščajo hude posledice. Nasilje na internetu je postalo tako običajno in vsakdanje, da ga mnogi sploh ne opazijo: sovražni govor, kraje identitete, zaničevanje in sramotenje, grožnje … en klik lahko pomeni za oškodovanca sesutje njegovega življenja, saj je doseg medmrežja praktično neomejen glede na celotni planet.Vsak mentalni maloposestnik lahko piše sovražne zapise na Twitter in se ti v Sloveniji ne zgodi nič. To ni sovražni govor po mnenju naših pravnih odločevalcev.
Drugi velik preizkusni kamen za Slovenijo je nasilje do ljudi z različnostmi – tako spolne usmerjenosti, rase in tudi življenjskega stila. Ne morem se znebiti vtisa, da drsimo v družbo srednjeveških nazorov, kjer je izjemno malo tolerance do različnosti.Velika večina v stilu popolne ovčereje stremi k uniformnosti, klišejem iz namišljenih realnosti. Vsak odmik od črte povprečja je ogrožajoč. Kako mi v glavi odmeva besedilo monodrame Glumac … je glumac …je glumac Zijaha A. Sokolovića, kjer avtor tarna zaradi vse preveč prisotnih mediokritetnih likov. Ah, Zijah je še eden izmed preslišanih vizionarjev. Danes živimo v svetu povprečnežev, ki ne sanjajo več in se segajo po zvezdah. Takšne posameznike najraje zatolčejo na svojo višino, da se ne bi sami počutili slabše ob pogledu na drzneža, ki dviga glavo.
In za konec – eden od petih. Eden od petih slovenskih otrok je žrtev spolne zlorabe. Ste razumeli? Eden od petih. V razredu 25 učencev jih je takšnih 5. To ni osamljen pojav iz obskurnih novic tam nekje daleč. Tukaj in zdaj. Spolna zloraba je še vedno izrazito tabuizirana oblika nasilja, saj slovenska družba preko pravosodja in sodnih izevdencev dopušča veliko tolerance do različnih oblik kršenja spolne integritete otrok in odraslih. Pa tudi spolno nadlegovanje, otipavanje, namigovanje rdečelični primitivni ljudje jemljejo kot del folklore, navad in običajev. Ogabne navade! Hojladrija, mesarija, vsi bi lahko bili tako pritlehno nizkotni, da šlatamo sodelavke in podrejene, jim mežikajoč ponujamo nore posteljne užitke, ker smo taki žrebci zgolj zato, ker nosimo strankarsko značko in lento poslanca ali župana. In to so zgledi naše t.i. družbe! Prvi med enakimi. Samo ne spoznajte jih na kakšni sindikalni zabavi ali zakuski po otvoritvi nove Potemkinove vasi. Pogumni po nekaj kozarčkih alkohola bodo že odpirali šlic. O tem velja razmisliti, kam gremo kot družba. Eden od petih. Otroci in odrasli. Poslušajte njihove zgodbe.