Vi tega seveda ne morete vedeti, ker berete tole kolumno doma, ob kavi ali na klopci v parku, ampak zdaj je zame pozna ura, ker sem se vrnil s srečanja ljudi, katerih humanost še ni pokopana pod predsodki. Pogovarjali smo se, kaj lahko posamezniki naredimo za blažitev prihajajočega begunskega vala, ko nam že država in nje uradniki polnijo ušesa samo s številkami brez vsebine. Domov sem odšel z zavedanjem, da je za prosilca za mednarodno zaščito Slovenija zelo neprijazen kraj in je res bolje, da mu je omogočena pot naprej. Tja, kamor si s svojo družino res želi priti v iskanju miru in koščka blagostanja. Pa nimam želje, da vam pišem poročilo o tem, čisto nekaj drugega se mi podi po glavi.
Ljudje smo pogosto prepričani, da ko formalno odrastemo – to je pri nas z dopolnjenim 18 letom starosti – in ko se psihično in morebiti celo fizično oddaljujemo od svoje primarne družine, tudi v resnici pridobimo tisto osebno suverenost, da si lahko rečemo samostojno človeško bitje. Žal ne gre tako enostavno. Na tem mestu tudi nimam namena pisati o nesrečnežih, starih preko 30 let, ki še kar živijo na mamini dojki ter uživajo oprano perilo in poln hladilnik, da imajo dovolj časa za svoje fantovske hobije. Nak! Takšni pri resničnih ženskah ne preveč cenjeni fantiči, ki se morajo briti, namreč ne izpolnijo niti osnovnega kriterija samostojnosti – bivanja izven hotela mama. Prav tako beseda ne teče o krepko polnoletnih deklicah pod očkovo zaščito. Sploh ne! Obojim v tej točki ni pomoči. V mislih imam torej povsem stabilna odrasla bitja v lastnem ali najetem stanovanju, ki se v teh časih lahko pohvalijo z neko vrsto ekonomske varnosti. Pa jim kljub temu še nekaj manjka.
Identiteta, takšna osebne narave, je izmuzljiva kategorija. Odpadejo recepti, kopiranje izkušenj drugih in tudi gostobesedni knjižni nasveti pod rubriko »Spoznaj sebe!« se izkažejo kot pomanjkljivi. Stopiti na resnično lastno pot, pod nogami čutiti trdna tla je precej garaško delo. Ni fizično tako naporno, vsekakor pa mentalno. Kdo sem jaz, kaj je moj namen in smisel, zakaj živim in podobna vprašanja terjajo odgovore, ki jih ne pozna ne guru, ne terapevt kaj šele mama. Takrat v grozi spoznaš, da si v resnici najprej sam s seboj in šele potem član družbe. Zato odpadejo banalni »smisli« življenja kot so nov avto, polna denarnica, poln kozarec piva, brezmejno uživanje ali pa resničnostni program na televiziji, da mi otopi duha. Ne bo šlo! Kdor zmore nekaj globine lastne misli o sebi bo mogoče nagrajen – z unikatno identiteto.
In zdaj mogoče celo prihajam do iste teme, s katero sem začel, da bo krog elegantno sklenjen in zadnja pika na mestu. Lastno razmišljanje ne more nastati na podlagi vnetega ponavljanja kratkih fraz drugih ljudi, pa čeprav so mogoče ugledni in močni. Človek, ki zgolj citira druge, nima identitete, je neke vrste podaljšek svojega vzornika in suženj prepričanj drugega. To pa je žalostna popotnica za človeka. Pa tudi ne gre zgolj za razum, tukaj je tudi srčnost, ki jo pač premoreš ali ne. Ni prostora za skrivalnice in kompromisarske srednje poti. V tem primeru ne gre. Če bo enkrat postalo pri nas veliko bolj hudo, kot si lahko mislimo, želim imeti ob sebi ljudi z identiteto in ne nevretenčarjev, ki le iščejo naslednjo hipno zabavo.
Tudi ta sobotna kolumna je našla svoje mesto v časopisu Svet24 in sicer 5. septembra 2015
