V obupnih časih za odnose živimo. Poenostavljeno, primitivno, nespoštljivo … vse to so nove črne barve medosebnih relacij. Pogosto se to najbolj odraža v družinah. Na tem mestu moram posebej naglasiti, da nikakor ne mislim, da so družinski odnosi krivci za vse tegobe tega trenutka, sploh ne! Povsem skvarjena družba v kateri bivamo ima velikanski delež. Seveda pa družbo, če ta sploh obstaja, tvorimo na nek način vsi mi. Zadeve so povezane. Danes bom zapisal nekaj o škodljivih družinskih vzorcih, o širše družbenih kdaj drugič.
Nekaj me zanima že od nekdaj, zakaj hudiča imate otroke, če jih potem nimate radi? Je tiktakala biološka budilka? So vsi tako hoteli in se je spodobilo? So se pač narodili, ker še niste slišali za kontracepcijo? Če so to pravi razlogi, potem zelo dvomim, da boste kaj dosegli vsaj malo harmonične odnose. Otroke je potrebno imeti iskreno rad in se zanimati za njihove svetove, to je po mojem mnenju osnova za nadaljevanje vrste in ne goli nagon, nuja ali celo poskus izsiljevanja. Saj ste že slišali tisti: v partnerstvu nama gre vse narobe, zdaj naju bo otrok rešil …
Stojim na pločniku ob naši železniški postaji in čakam na prevoz. Sredi vozišča se ustavi avto in iz njega se izstrelijo mati in dva otroka. Predšolska sta, tam nekje 4 in 5 let bi rekel. Mama izstopi neposredno na cesto s tistim podivjanim, jeznim in živčnim pogledom, ki bo obeta nevihto. Na varnost ne pomisli, ko kar med avtomobili z vso naglico drvi očitno proti peronom. Svoja prestolonaslednika vleče vsakega za eno roko in ko pritrobentajo do mene slišim:
»Mami, jaz ne bi šel, ne morem …«
»A boš tih, lahko te kar v gostilni tamle pustim!«
Res se lahko vprašamo, je to sporočilo, ki ga želimo prenesti? Ker zamujamo na vlak, ker se nam je podrl cel dan in ker se mulariji nekaj ne da početi, smo pripravljeni zagroziti, da bomo nekoga zapustili. Vidim vas, kako odmahujete z roko, češ, da gospa ni resno mislila, vendar vas skromno opozarjam, če ste pri svoji oceni upoštevali, da tako majhni otroci ne morejo zaznati tega? Da jemljejo besede zelo dobesedno. Razumevanje podtonov se pojavi šele veliko kasneje v razvoju. Pa tudi – čemu govorimo besede, ki jih ne mislimo resno? V primeru, da bi iz tistega avta izstopila nevrotična mama z dvema najstnikoma v starosti 12 in 14 let, bi dialog potekal verjetno takole:
»Mat, men se res ne da več …«
»A boš tih mulc, te bom kar v oštariji pustila«
»Super mat, dej mi 5 evrov, se vidmo jutr!«
Ne maram medicinskih diagnoz, ker sem mnenja, da nas ljudi veliko preveč predalčkajo, zato bom uporabil tale izraz: pri odnosu do otrok vidim ogromno živčnosti. Napeti izrazi na obrazu, tiste črta ust, gube med očmi, vse stisnjeno in napeto … Redko vidim starše, in njim vsa čast, ki se znajo odkrito smejati skupaj z mularijo v javnosti. Umirjenost je tista vrednota, ki je očitno ljudje ne iščejo kaj prida. Niso umirjeni v svojih partnerskih odnosih, kjer so pogosto tudi nezadovoljni in potem je zelo težko, da bi bili otroci umirjeni. Ne vem, kaj bi bilo dobro početi, vendar hudiča – naučite se umirjati! Takole živčni pri štiriletnikih boste eksplodirali v najstništvu. Hitite s tistim napetim izrazom celega telesa in ob vas se vlečejo majhni živčni človeški osebki, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja, samo nekaj je hudo narobe. Počasi.
Druga žalostna lastnost, ki jo sicer opažam v vseh segmentih človeške rase, je kronično pomanjkanje razuma. Mnogi so enostavno prenehali uporabljati možgane za razmišljanje, temveč v njih zgolj skladiščijo najbolj živčne ali najbolj nepomembne informacije. Razmišljanje in seveda pogovor sta osnovi za recimo temu neko vzgojo, ki je logična in vpeta v to življenje. Pohvalno je, da berete knjige, vendar potem tudi smotrno prenesite to znanje v prakso in zraven razmišljajte. Pogovor med staršema o tem, kako dalje … nepomembno ali sta v zvezi ali ločena, v vsakem primeru sta nekako v sobivanju z enim ali več naslednikom ali naslednico. Lepa poteza! Zahteva iskrenost in razmišljanje ter seveda iskanje rešitev. Ne vem, ali smo pozabili na tehnike iskanja rešitev iz nastalih situacij? Iščemo res samo recepte? Če je tako, potem nam ni pomoči.
Umirjeno razmišljanje o otrocih. Pogosto ali celo ves čas. Lepo se sliši. Spet novo šolsko leto. Kot vidim in slišim, so v veliki večini spet vsi ponoreli. Starši poblaznelo drvijo po mestu in iščejo izgubljene učbenike, sekirajo prodajalke, vmes pa najdejo čas za obvezno fotografijo otroka na prvi šolski dan. Ne vem, zakaj mnogi ob zapisih poleg teh fotografij pozabljajo na slovnico in pišejo v najbolj čudni spakedranščini. Mogoče uporniško svojim otrokom sporočajo, da znanje ni pomembno, saj tudi oči in mami nista prav veliko hodila v šolo. Že se dogaja histerija – kdaj so prvi roditeljski sestanki, ali je res, da je ta učiteljica slaba, verjetno se kje že pripravljajo peticije in vse dalje po spisku. Norišnica na prostem. Umirjenost? Nak!
Ob otrocih se tudi v tem šolskem letu že dogaja izguba razuma. Panika vlada. Že pred časom sem se odločil, da zelo omejim čas, ki ga posvečam neznancem po telefonu. Mirno zasanjani državljani in državljanke starši niso videli nobenega problema v svojih družinah dva meseca. Telefon, ki ga po dogovoru in jasnem sporočilu ne dvigujem, zvoni kot pobesnel točno od 30. avgusta dalje. Zdaj je problem! Izgubili smo glavo, mularija noče v šolo, vse je narobe … Aaaaaaaaa!!! Zgled, ki ga dajemo s svojimi nerazumnimi dejanji je jasen – razvijaj se v nerazumno bitje kot sta ata in mama.
Opravičujem se vsem staršem, ki ste se po krivem prepoznali v teh odstavkih. Vsem tistim, ki ste ljubeči in umirjeno razmišljujoči, katerih poznam na srečo zelo veliko. Zadnji odstavek zato posvečam vam in vašim frocom. V vaši družbi je vedno lepo, teče kakšna debata ali hec, obrazi so sproščeni in naravno lepi. Vi ste našli eliksir pravilne vzgoje in to povsem brez napora vodite. Ja, vem, tudi vam včasih pokajo živci in se vam meša v glavi, vendar generalno vodite te naše bodoče predsednike in predsednice mimo čeri življenja in lepo je biti zraven. Vse jasno? Da se ne boste zdaj zasekirali ravno tisti, ki nimate za to nobenega razloga! Srečno.