Sedimo zjutraj na zbujevalni kavi in vežemo besedne otrobe o vsem, od hokeja, preko cen bencina in dalje. Seveda se zaustavimo ob protestih in splošnem sranju, v katerem živimo že nekaj let.
“Lej, meni je to vse fajn, podpiram, samo ne bom šel na cesto, ker je vse preveč prekocuharsko, saj nič ne veste, kaj želite,” navrže kolega in srkne kapučin.
“Kaj pa ti želiš?” Obrnem zgodbo, ker ne morem ven iz svoje psihološke kože.
“Veš kaj … da ne bi bilo več teh prekletih klik, teh koruptivnih zvez, ko sin od unega dobi posel, ker je očka župan ali svetnik ali nek gospodarski đomba, evo, to želim,” nadaljuje kolega.
“Saj to tudi mi želimo, zato smo na cestah …”
“Ah, samo se ne bo nič spremenilo,” v obupu prijatelj sklene in že se vrtimo okoli zlate žoge za Messija in ali bi morala Olimpija igrati hokej vedno za Bežigradom, saj tam zmaguje.
Ta kratka anekdota priča o stanju duha med nami. Dobro so nas potlačili, da zdaj blodimo v klobčiču razočaranja, nemoči in strahu. Naučili so nas, seveda oblastniki, v zadnjih dobrih 20 let, da se ne splača dvigati glave, kaj šele pesti. Karkoli bomo naredili, je vse obsojeno na propad. Klike so premočne, politiki se držijo oblasti kot klop prešvicanega telesca in ne poznamo protistrupa. Pa je res tako?
Sam sem prepričan, da seveda ne, drugače niti ne bi tipkal teh nekaj stavkov. Iz slabe navade naučene nemoči bomo izplavali mukotrpno in počasi, vendar bomo izplavali. V trenutku, ko posameznik pri sebi naredi to spremembo, da začuti trohico poguma in vsaj napiše svoje misli, svoje ideje in jih deli z drugimi, je na poti ozdravitve od tega virusa neaktivnosti. In to ni lahko. Srečujem mlade ljudi, polne dobrih idej, vendar jim manjka nekaj poguma, da bi vse to zapisali vsaj na ta nesrečni Facebook in delili z drugimi,. Strah jih je, bojijo se kritike, bojijo se mogoče tudi kakšnih neprijetnih posledic v svojem življenju, saj hkrati pišejo tudi prošnje za službe in da ne bo kak kadrovik ven potegnil njihovega izpiska iz socialnega omrežja in rekel, da gre za navadnega umazanega revolucionarja. Pa nismo revolucionarji, vsaj jaz se tako ne počutim. Smo del velike raznobarvne in pestre kreativne ekipe, ki si upa glasno povedati svoje ideje za drugačno Slovenijo. To je vse.
Kot lahko vidite, nisem podal niti enega odgovora na vprašanje iz naslova. Pri polni zavesti in pogumno pa priznavam, da si ta trenutek dopuščam možnost, da o tem, v kakšni državi želim živeti, razmišljam in celo pišem. Se o tem pogovarjam z znanci in mimobežnimi pasanti v kavarni ali knjigarni. Včeraj sem tako na šipi moje najljubše kavarne prebral slogan: Kreativnost, človečnost, solidarnost in mi je dalo dovolj zagona. Zanima me, bralka, bralec, ali da lahko tudi tebi dovolj ognja, da boš prebil obroč strahu in postal – neustrašni aktivni državljan ali državljanka.