Razmišljal sem, da v kakšni družbi na tem našem planetu, kjer nimajo toliko tabujev okoli golote in izkazovanja ljubezni, resničnostne zabave različnih sort ne bi imele nobenega učinka. Kdo bo pa gledal nekaj takšnega, kar lahko vidi vsak, če bi seveda želel, v sosednjem šotoru. Vendar tega ne počne, saj je to vse tako naravno, da ne zbuja zanimanja. Mi, napredni zahodnjaki, ki smo svoje življenje zavili v množico včasih povsem nesmiselnih prepovedi in pravil, cedimo sline ob vsakem koščku gole kože, ki sem nam postavi na ogled. Najraje takrat, kadar vse skupaj ni bilo načrtovano.
Soseda v malo oddaljenem bloku včasih obeša perilo zgoraj brez. Sploh v bolj toplih mesecih, ko ji je očitno vroče, ko cunje vleče iz pralnega stroja. Spodobnosti poln možakar naj bi odvrnil pogled in v zadregi stopical po lastnem balkonu, da ne bi slučajno uzrl golega oprsja. Seveda se to ne zgodi! Kradoma, da nas ne bi kdo opazil, bomo opazovali mladenko. Priznajmo, vsi smo do določene mere voajerji! Seveda takšno vedenje ni rezervirano za moški spol. Povejte, spoštovane gospe in gospodične, ali boste zbežale v zavetje svojega stanovanja, če bi na terasi sosednje hiše videle soseda, ki soncu neženirano nastavlja svoje radiatorčke in še kaj več? Bi ali ne bi? Iskrenost je lepa vrlina.
Stanley Kubrick, pokojni kultni filmski režiser, je v svojem sklepnem delu Široko zaprte oči soočil zakonca Cruise-Kidman, ki sta bila takrat dejansko na poti razveze, v erotičnem trilerju. Kot naslov filma nakazuje, je bila umetniška oporoka avtorja namenjena pogledu, tistemu vseprisotnemu očesu, tudi kamere, ki nas dejansko spremlja povsod. Ko se gibljete po mestu, vam sledijo varnostne kamere. Na zabavi nekdo izvleče svoj pametni telefon in ujame gibljive slike dogajanja, včasih tudi na meji spodobnega in moralnega. Tako postajamo vsi igralci in seveda še bolj gledalci. Človek kot izrazito vizualno bitje ima svoje bivanje dobesedno natlačeno s podobami tega ali onega, v hitrem ritmu sodoben montaže se nam v možganih bliskajo kadri, fotografije in še in še. In res je, da tudi želimo vedno več. Niso nam več dovolj zgolj navadni posnetki umrlih otrok, želimo več krvi in več solz. Sodobni človek, lačen najbolj sočnih podob, golta vse in zahteva več. Pojma nimam, kam gremo v tej divji potrebi. Mogoče proti večkrat napovedanem in odpovedanemu koncu sveta. Konca sveta tako ali tako ne bo, če ga ne bomo videli na velikem zaslonu v visoki resoluciji. Vsekakor pa grem počasi iskati naslov kakšnega kotička na tem svetu, kjer lahko dneve preživljam v natikačih in je pogled na razgaljene ženske prsi pač samo hvalnica lepoti človeškega telesa, naravnega in spontanega. In kjer se ljudje še vedno ljubijo. Strastno in včasih tudi glasno.
Matic Munc
Kolumna je bila objavljena 22. novembra 2014 v časopisu Svet24
