Na srečo so tisti s simboličnimi vžigalicami in drvmi začeli kuriti naša bivališča, da je prijetno in lahko rečemo jesensko. To pomeni, da je spet sezona ždenja pod odejami s knjigo v roki, ko je zunaj minus. Drobni užitki civiliziranega življenja. V rokah sem zgolj tri dni držal knjigo, ki so mi jo podarili agilni študenti psihologije iz Ljubljane. Gre za delo Viktorja Frankla s podnaslovom Psiholog v koncentracijskem taborišču in branje me je pritegnilo tako zelo, da sem jo zmazal v teh omenjenih treh dneh. Dalo mi je tudi misliti in to ne zgolj o tem, kaj pomeni, če nekdo nekje odpre ventil, da steče toplota do tvojega doma. Še veliko več.
Pomembno je poznati zgodovino, čim bolj na široko in podrobno, iz različnih zornih kotov. Mene osebno dogodki okoli druge svetovne vojne izredno zanimajo, zato sem pred Franklom prebral opis nemškega odporniškega gibanja, ki je skušalo strmoglaviti Hitlerja in katerega člani so z glavo plačali svoja prizadevanja. O tem uradna zgodovina bolj molči. Kakorkoli, obe branji sta mi vzbudili tuhtanje o tem, kako človek deluje v ekstremnih pogojih. V razmerah, kjer je ogroženo življenje tebe in tvojih bližnjih, kjer grozi mučenje, razvrednotenje, posmeh. Včasih nekateri ljudje delujejo zgledno in drugi pogorijo na vsej črti. Upravičeni smo, da lahko govorimo zgolj o dveh rasah in to je tudi domet našega rasizma. Ne po barvi kože, poreklu ali osebnih okoliščinah, ljudje se delimo na spodobne in nespodobne. Na tiste, ki z dvignjeno glavo gredo skozi težave in tiste, ki popustijo.
Naša generacija ima to srečo, da zaenkrat ni doživela takšne usodne preizkušnje kot je zaznamovala svetovno populacijo pred 70 leti. Tako nimamo nobene oprijemljive točke, kamor bi naslonili napoved, kako bi se v resnici izkazal človek poleg mene, če bi vse skupaj postalo smrtno resno. Preizkušnje mojega someščana so banalne. Skrbi ga in jezi, ker zaradi obnovitvenih del vožnja traja pol ure dlje. V trgovini je pošla znamka njegovih priljubljenih piškotov in zdaj okoli tega nadleguje poslovodjo. Njegova nogometna ekipa je doma zgolj remizirala. Se hecate? Med nami še živijo ljudje, ki so jih pri živem telesu rezali zaradi njihovega boja za osnovne pravice. Mi se priborjenim pravicam zlahka odpovedujemo.
Da, šel sem na protest v podporo poljskim ženskam, ki jim oblast skuša odvzeti pravico do splava. Da, na spletnih omrežjih sem se zapletel v nekaj besednih dvobojev z nenormalno omejenimi ljudmi, ki jim ustreza, da bi manipulirali s telesi drugih ljudi. Da, vztrajno zagovarjam ustavno pravico žensk do prekinitve nosečnosti. Da, vse to sem počel in to je veliko premalo. Premalo zato, ker očitno ne vidimo, da so velike preizkušnje našega časa pretkano prikrite skozi drobne vsakodnevne boje. Ker nismo zapleteni v veliki vojaški spopad svetovnih razsežnosti, smo pa že dolgo akterji svetovne vojne drugačne oblike. Cilj agresorjev so različne skupine človekovih pravic, težko priborjene skozi zgodovino. Med drugim tudi svoboda govora, zasebnost, pluralnost mišljenj in marsikaj drugega. Počasi izgubljamo te pravice, vendar tega ne opazimo. Spodobnost nam narekuje, da veliko bolj odločno stopimo na branik lastne človečnosti. Drugače bodo nespodobni zmagovalci. Pred 70 leti jim ni uspelo.
Tudi tale prispevek je bil napisan za časopis Svet24 in sicer za dan sobotni 15. oktober 2016