Leta nazaj neko soboto marširam čez mesto, tako brez cilja v iskanju dobrega kafiča, da spijem svoj kofeinski zvarek. Pot me zanese čez Kongresni trg, tam majhen oder in spredaj mogoče 50 ljudi, sredi belega dneva. Med njimi srečam sošolko Katjo in njenega Andreja. Beseda da besedo, da zvem, da bo njun sin Maks nastopil čez nekaj minut. Opa! Baje so žestoki dečki, nekaj žgejo. Počakam. Takrat sem prvič videl in slišal SickBreed.
Par let kasneje sedimo na kavi trije. Maks, starosta slovenskega zvoka Janez in podpisani. Stari prdec ima še vedno pretanjeno uho za dobro godbo. Maks, spakiraj kitaro in pojdi v Anglijo, pravi. Predober si za tukaj, preizkusi srečo. Spijemo kavo in gremo vsak svojo pot. Maks je ostal tukaj.
Leta so minevala, zasedba se je spreminjala, vendar sta Maks in Andraž ostala trdno jedro banda. Vmes so končevali srednje šole, pisali mature in se vpisovali na fakse. Vedno pa vadili na polno v svoji majhni jazbini. Andraž je iz ljubitelja glasbe postal neverjeten bobnar. Uživam ga opozovati, ko z lahkotnostjo žonglerja vrti palice, tolče zraven kick in besno tambura po opnih. Maks je avtor glasbe, izjemen kitarist in prepoznaven vokalist. Damjan zaključuje to trojko s svojimi basovskimi linijami, ki nas odpeljejo v kakšne jazz špelunke po svetu. SickBreed.
Zdaj sem jih slišal v živo že večkrat. Vedno me sezujejo. Posnetki lažejo, v živo so daleč največja alter atrakcija v Sloveniji. Vendar … vedno je nek ampak. Tako postopam po Metelkovi v čakanju na še eno avanturo SickBreed, ozvočenje mogoče ni optimalno, Andraža se od šanka skoraj ne vidi. Pač ti časi, ko je vsak koncert dragocen. Začnejo. V prvih vrstah zvesti fani, malo zadaj skeptični metalci in pankerji. Ne vedo, kam bi jih dali. Niso to in niso nekaj drugega. Jezen postanem, ko papagaji ponavljajo “Nirvana, Nirvana …” Dejte folk poslušat ta zvok, ki mu ni para na naši drugi grudi. Ne, ne pustijo se stlačiti v žanre, so samosvoji. Že odkar jih poznam. Trmasti. Drgnejo žice, trgajo glasilke in krvavijo prste. Ker pač to počnejo. Ko jebe vse drugo.
Po koncertu vedno adrenalin in nasmejani obrazi. Fajn je špilat. Ok. SickBreed so moj najljubši slovenski band. Stojim za njihovo muziko. Za raskavim Maksovim vokalom, za kontroliranim hrupom, ki ga iz ferštov spravijo ti trije mladeniči. Zame so prva liga in samo upam, da bo to spoznalo več ljudi okoli nas. Malo odprlo ume in si spucalo ušesa. Zame je odličen pokazatelj, da je moja skeptična Jerneja povsem navdušena odhajala zadnjič z Metelkove. Hudo so dobri, je rekla. Dober je, vsaj dva fana imate tudi med boomerji, tudi to je nekaj. Pardon, štiri. Katja in Andrej sta bila tudi na Meti. In Anglija je še vedno tam, kjer je bila. Samo plin dalje SickBreed!