To je slika zaposlenega reveža v Sloveniji. Slavnega srednjega razreda, ki bo živel vse ostale, na katerem sloni naša družba. Imamo pa bivališče, streho nad glavo. Včasih je to celo edina razlika med revežem in klošarjem. Prvi ima stanovanje in skoraj nič denarja, drugi nima ne enega ne drugega. Ali je sploh politično korektno v časopis o brezdomcih pisati svoje jamrarije zaposlenega reveža? Sicer pa, kaj nas briga korektnost v teh docela nekorektnih časih. V dnevni borbi za svobodo govora se mi zdi povsem zadnja briga paziti na besede. Dokler še lahko pišem, bom pač pisal.
Uradno imamo 120.000 brezposelnih, kar je seveda samo del resnične slike. Pod pragom revščine je veliko več ljudi, mnogi upokojenci in seveda otroci v družinah, ki komaj shajajo. Pol milijonska vojska. Vojska, ki deluje tiha in nemočna, v resnici skriva ogromen potencial. Da, lahko zapišem tudi politični. Slovenija, ujeta v veliko tragikomedijo cufanja za oblast in denar, je zdaj po dve desetletij ropanja na zadnjem križišču. Ali v smer dokončnega propada in nastanek države revežev ali mogoče v zadnjem trenutku obrat nekam v mukotrpno celjenje ran in postopno koračenje do kolen v blatu v prihodnjo družbo za naše naslednike. Sumničavi smo. Sploh predstavniki te ogromne pol milijonske vojske. Ker so nas nategnili že tolikokrat. Kdo? Prijetni liki s kravatami ali delavskimi čepicami, s simboli na prsih in sladkimi besedami. Ne zaupamo. Ne verjamemo. Kaj lahko storimo? Najprej skozi natančno poznavanje kratke zgodovine nategov in razumevanje sedanjega trenutka ne smemo biti niti za hipec naivni. Potem nam ne sme biti vseeno. In za konec potrebujemo nekaj malega poguma in odločnosti.
Zgodovina nategov. Delu čast in oblast. Seveda, pa kaj še. Danes pišem tole na dan smrti snobovskega diktatorja, ki je bil uradno voditelj delavcev in kmetov. S kubansko cigaro v mercedesu je na Brionih krmil eksotične živali in svetovne estradnike. Potem je sledil nateg čudovitega kapitalizma, certifikat za vsakogar, vsi smo bili verižniki in borzniki, dolarji pa naj bi nam padali v kovčke kar z neba. Vse je bila igra papirjev, namišljenih tečajev. Nič nam ni ostalo, ker v resnici nikoli nismo ničesar imeli. Na papirčkih je pisalo, da smo bogataši na način, kot da na kos skret papirja napišem »maljon dularjev«. In spet smo tam, kjer smo bili. To je dobro vedeti, da se nismo premaknili še niti koraka naprej. Cepetamo kot neučakani otročaji pred vrati igralnice, kamor nas ne spustijo.
Ni mi vseeno. Obup, zvesti bratranec depresije, nas obišče nekajkrat mesečno. S seboj prinaša temo in odžene voljo. Nekateri razmišljajo o tem, da bi dvignili roko nad sebe, drugi zaradi tega obiskovalca iščejo rešitev v steklenici, igli, potegu praška skozi nos ali smotki opojnega. Sladka pozaba! Boli me za vse in z obupom nazdravljava, dokler ne bo šel svet k vragu. Vendar nismo sami. Za nami prihaja še ena pol milijonska vojska mladih, ki nas opazuje in tehta, kaj jim zapuščamo. Na tem svetu nisem zato, da bom kot egoistična svinja tacal po vsem in uničeval sebe in okolico. Dan mi je privilegij možganov in srca. To ni darilo, ki ga sploh smem zavreči kot neželeno dete. To je obveznost, da na trezen in srčen način odigram svojo vlogo na Zemlji. In znotraj te vloge ni besedice o tem, da mi je lahko vseeno, da mi se lahko žvižga. Ne sme se mi. To sem odgovoren do tistih, ki šele prihajajo.
Pogum se rodi v trenutku zavedanja, da ne morem več ničesar izgubiti. Tukaj leži moč revežev. Nimam vile, nimam jahte, nobena banka mi ne more pogoltniti tisočev evrov. Zakaj bi se torej bal? Ostane mi zgolj iskra življenja in nekaj parov gat, kavbojke, majice in tale nekaj let star prenosnik, ki zvesto povzema moje neumnosti. Nimam več strahu, ker vem, da sem ostal sam s sabo. Zato postajam vedno bolj pogumen, vedno bolj odločen. Kako je s teboj, ki bereš tole? Se treseš v strahu ali si že prišel do spoznanja, da si sam sebi največji nasprotnik? Ko premagaš ta strah, na drugi strani mavrice zgolj mir in miren pogum. Kaj nam pa morejo? Takrat začnemo postajati nevarni. Ne takrat, ko besno kričimo na zborih in pljuvamo žaljivke, temveč takrat kot mirno in pogumno delujemo. Ko bomo v Sloveniji razumeli vse te lekcije, bodo spremembe na dosegu roke. Čisto tukaj.
Spremembe pa potrebujemo. Tudi zato, ker se vojska revežev, klošarjev s stanovanji in celo službami, veča. Ker drvimo nekam, kjer ne bo povratka. Izjemno všeč mi je tisti napis: »nekdo bi moral nekaj narediti. Čez čas sem spoznal, da sem jaz tisti nekdo!« No, to bi bil najkrajši možen slogan, ki vam ga namenjam. Na vprašanje, kaj naj bi nekdo naredil, pa zvito vračam – tisto, kar sam presodi, da zmore in želi. Minevajo časi ukazov, navodil, ovnov vodnikov … treba se bo čisto resno postaviti na lastne noge in izboriti svojo samostojnost. Brez izgovorov.
Te vrstice ne bodo nikomur prinesle službe ali cvenka v žep. Tega ne znam narediti. Znam samo nizati besede na način, kot vam bi jih rad povedal zvečer na kavi v simpatičnem lokalu, na klopci v parku ali čakajoč na bus na postaji. Vzemite jih tako. Kot besede prijatelja. Mogoče vam niso všeč. Tako pač je. Mogoče so vam všeč. Hvala vam torej za čas, ki ste ga namenili. Pokažite še komu. Pojdite na kavo v lokal in se pogovarjate o tem in ne jamrajte. Vsi smo na istem. No, skoraj vsi. Lepo se imejte.
Matic Munc
Zapis je bil objavljen v reviji Kralji ulice junija 2014
