Umetnost je pa druga reč in vsak dan bi moral biti dan za Umetnost, vendar ni in ga tudi ne bo. Oni dan sem bil doma pri neki družini, kjer nimajo niti ene knjige doma. Nimajo. Njet! Pogovarjal sem se z mladim dekletom, ki ni slišala Za Dostojevskega, Tolstoja in Ibsna. V bran našemu šolskemu sistemu, bila je Evropejka, vendar ne Slovenka. Ups! Ljudje ne gledajo avtorskih filmov zahtevne vsebine, temveč buljijo instant sranje, ki ga servira komercialni distributer signala. Vmes oglasi, kupite nov avto, ščetko za skret in deodorant, s katerim bodo vaši prdci dišali po limonski travi, potem »se nadaljuje«. Glasbe ne poslušamo, temveč gledamo. Gledamo v veliko oprsje in upamo, da bo dojka le skočila iz objema košarice, da bo nastala navihana fotka. Hop- cup! Slikarji so pezdetje, ki kar nekaj malajo na naš račun, kiparji packajo … to nas ne zanima. In teater … aja, saj sem že napisal da gremo dvakrat na leto in je kvota polna. Mi smo pač kulturen narod! Eh, in potem enkrat na leto takole težimo in rentačimo, smo pametni in vsevedni, namesto, da bi pustili ta ubogi narod, da že končno crkne brez slovenščine in od prekomerne doze neumnosti. Nehajmo težiti, dame in gospodje. Ne gre! Nismo več umetniki, smo samo še vsakodnevni kruhoborci v kolesju sistema, ki ponuja nove materialne dobrine za potrebe, ki jih nimamo. To je realnost.
Največja Umetnica med nami je Zemlja sama. Pogled v čudesa narave, v brhke zavoje gozdnega roba in rdečega sončnega vzhoda nad hribom. Tam potok in skala … In potem potop v modro morje tišine, kjer v trenutku diha priplava mimo radovedna velikooka riba in se zazre v tega čudaka skozi šipo maske. Tam steguje lovke hobotnica iz luknje in tipa za grižljajem. In tako dalje in tako naprej nas za vsakim drobnim vogalom čaka presenečenje, ki ga Človek ni sposoben poustvariti, zgolj skromno ovekovečiti na fotografsko ploščo ali v svoj minljivi spomin. Naš greh proti Umetnosti je v tem, da bomo tudi to uničili. Zemlja bo preživela, seveda, drugačna in mogoče opustošena, ne bo pa več prostora za nas, Uničevalce.
Ta zapis posvečam ježem, noro lepim, zabavnim in koristnim živalim, ki prinašajo srečo in blagoslov v vsak vrt. V Sloveniji množično umirajo, ker je zaradi visokih temperatur zmoten njihov ritem zimskega spanja, zato zbolijo in umrejo. Ko ježev ne bo več, upam, da tudi mene ne bo več.