Uvod
Zamisel je bila dobra, na treh stolčkih, skoraj prestolih, se drenjajo tri skupine ljudi, ki so med seboj neodvisne in skupno vozijo državo. Tak sistem naj bi preprečeval diktaturo ali vsaj preveliko koncentracijo oblasti v rokah peščice. Takšna je teorija. Teorija v praksi vedno ne deluje. V Sloveniji je že tako le peščica ljudi zainteresirana za grebenje okoli oblastne mize in tako ali tako se vsi poznajo. Kdo bo sedel na katerem od treh sedežev je v končni fazi nepomembno. So pa podrobni razlogi, zakaj v Sloveniji nobena od treh vej oblasti ne deluje, nekoliko različna.
V teh nekaj vrsticah ne boste izvedeli nič novega. Gre bolj za povzetek nekega katastrofalnega stanja, krča, v katerem se vrtimo že 25 let. Tranzicije nismo speljali na način, da bi prišlo do prehoda v vsaj neko protodemokartično družbo, temveč smo dobili postsocialističnega klona, kjer nas vodijo klovni in ne politiki. Oseb z integriteto in pogumom v državi na sedežih vej oblasti praktično ni.
Zakonodajna oblast
V Sloveniji ima oblast v rokah ljudstvo. Preko izvoljenih predstavnikov je naša volja prenesena v najvišji zbor, Državni zbor. Kar je vse skupaj navadna farsa. Niti ni ta človeček naš predstavnik, še manj prenaša našo voljo. Je zgolj peon ene od političnih strank, ki je imel srečo, da ga je loterija invalidnega proporcionalnega sistema vrgla ven skozi igro številk po okrajih.
Mi sploh nimamo pravih političnih strank, ki bi resnično zasedale politični prostor. Imamo zgolj nadomestke. Zaseden politični prostor si zamišljam tako, da imamo močno in pravo socialno demokracijo, možni in žlahtno konservativno desnico, močno liberalno stranko in močno alternativno stranko za vse nas, ki na te tri ne prisegamo – v mojem besednjaku pirate. V kvartetu med temi štirimi bi se delala večina, manjšinske stranke bi jim skušale vzeti primat. To bi bila poštena igra.
Državni zbor je občutno prevelik, za vsaj 40 sedežev. Deluje konfuzno, saj v njem sedijo popolni nekateri popolni tepci, ki so imeli srečo, da so se v pravem trenutku vpisali na pravo listo v pravem okraju. Med njimi brezplodno hara nekaj posameznikov, ki sem jim zelo dobro sanja, kaj se dogaja, vendar nimajo moči. Vsak obisk v tej »najvišji hiši naroda« je golo razočaranje. Poslanic berejo časopise, brskajo po tablicah in računalnikih in pogosto niti osnovno ne razumejo, o čem teče beseda. Pogosto preberejo prej napisan govor, zgodi se tudi, da preberejo napačen govor pri napačni debati. Tega mnogi niti ne opazijo. Pri glasovanju gre zgolj za glasovalne stroje strank in zelo redko za vsebino. Kar predlaga opozicija, se ruši, tudi če je modro. Kar je vladnega se podpre, tudi če je popolna neumnost. Poslanci niso neodvisni, so zgolj ovce svojih strank.
Izvršilna oblast
V Sloveniji imamo težavo z vodenjem. Ali drugače – imamo težave z ljudmi, ki so sposobni pravega vodenja. Samo nabor zadnjih predsednikov in ene predsednice vlade kaže žalostno sliko. Niti ena oseba ne premore karizme voditelja, modrega menagerja, ki bi lahko povedel državo v skladu s svojim resničnim programom. Miro, Janez, Borut, Alenka … res beden izbor likov, ki jih poganjajo sicer zelo različne, vendar na nek način podobne silnice. Paranoja, narcisizem, nadutost, nespretnost … Povrh vsega pa vedno nejasni vplivi stricev iz sivine, ki so ekonomsko povezani z določenimi osebami. Polje neskončnega koruptivnega delovanja.
Resorje redko vodijo strokovnjaki, večinoma gre za za strankarske aparatčike. Dober primer strankarskega kadrovanja je ministrica za socialo in vse druge reči Anja, ki v resnici nikoli ni imela niti osnovnega pojma o delovanja sistema socialnega varstva, zgolj akademsko znanje o zaposlovanju. Vodi zahteven resor in še vedno ne razume niti osnov svojega resorja. To je za stranke sprejemljivo, saj je lojalna oseba – stranki. Posebna oblika lika je Karel, ki lahko vodi vsak resor v naši državi, seveda zgolj iz naslova tega, da je vodja stranke, ki po nobeni logiki ne bi smela biti v Državnem zboru. Vendar v Sloveniji logika nima domačijske pravice. Karel je tako preizkusil že nekaj stolčkov, trenutno se sonči na prestižni poziciji zunanjega ministra. Kako? Ker si je pač tako zaželel, drugače bi blokiral sestavo vlade. Peskovnik, lopatka in kanglica …
Izvršilna oblast naj bi po definicija pomenila hitrost odločanja, jasno začrtanost ciljev, učinkovitost … Tega v Sloveniji ne vidimo. Res je, da vsako resno delo na državni ravni zahteva vsaj 6 ali celo 8 let. Dva mandata po vrsti sta mogoče dovolj za uresničevanje resnih programov, kar pa se v Sloveniji ne more zgoditi že nekaj časa, ker nastajajo nove tvorbe, tako imenovane stranke nekje 6 mesecev pred volitvami in lahko celo zmagajo. Tak absurdni primer je seveda tvorba SMC, najprej imenovana Stranka Mira Cerarja z močnimi pridihom kulta voditelja, kasneje Stranka modernega centra, ki že sedaj, leto pred volitvami, razpada na frakcije.
Zadnja oseba, ki je bila blizu trdnega voditelja z možnostjo več mandatov je bil dr. Drnovšek. Skušal se je izogniti vsem Scilam in Karibdam slovenske politike, pogosto nasedel, vendar nekako čoln vodil dalje. Po njegovem odhodu na protokolarni sedež očeta naroda se je vnel boj za njegovo dediščino in res tonemo rapidno. Kdaj in kje se bo pojavila oseba s karizmo drznega in zvitega voditelja, je res vprašanje. Da docela zmedeni Miro to ni, nam je lahko jasno ob zadnjih potezah okoli arbitraže. Hrvati dobro izkoriščajo dejstvo, da Evropi v resnici »dol visi« za minorni mejni spor in ne bi tvegala nobene nestabilnosti med balkanskimi državicami zaradi nekaj žlic vode. Miro, namesto, da bi strateško gradil našo pozicijo, je uspel v treh mesecih relativno zmago na arbitraži spremeniti v neodločen rezultat, kjer je opazovalcem jasno zgolj to, da so zmešani tako Slovenci kot Hrvati. Takrat je bolje dva norca pustiti pri miru.
Sodna oblast
Sodnik ali sodnica že dolgo nista več spoštovana člana družbe, temveč državna uradnika z relativno nizko plačo glede na odgovornost svojega dela. Za mladega nadebudnega pravnika ni izziv postati sodnik, temveč zviti odvetnik z dvema športnima avtomobiloma in elitno pisarno v centru Ljubljane, kjer lahko v zadnji sobi mirno nabrišeš tajnico ali privlačno stranko, ki ima ravno zaročenca v priporu. Kazensko pravo, gospodarsko pravo in debeli tisočaki v žepu so izziv, ne pa tehtanje na sodišču. Žalostno.
Sodni sistem je okorel, živi v prejšnjem stoletju. Ste kdaj bili v kakem sodnem arhivu? Vohate zaprašene debele spise? Potem vas nos ne izdaja. Sodni zaostanki, neznanje, ki se mora opirati na še bolj zastarele izvedence. Ljudje ne zaupajo sodiščem skoraj nič. Na sodišču tudi ne iščite pravice, zgolj dobro zamišljeno gledališče, kjer bo iztek za vas skoraj odvisen od kocke. In seveda denarja, ki ga imate. Bogate stranke najemajo bogate odvetnike, revne stranke revne odvetnike ali zdolgočasene tiste, ki so na listi brezplačnih. Resnica? Pravica? Prosim vas!
Rešitev?
Nimam je. Rad bi zapisal nekaj modrega in zvitega. Pa ne morem. Zaplužili smo gospe in gospodje! V napačno smer gremo. Lahko se le ustavimo in resno premislimo, vendar imam občutek, da zaradi inercije tudi tega ne moremo več narediti. Trenutno smo na poti korupcije in nestrokovnosti na vseh področjih. Še nekaj let in bo Slovenija povsem mafijska država.
Volitve bodo naslednje leto, očitno. 2018 bo prelomno leto. Zame še zadnji test ali smo vsaj prerasli najstniško dobo demokracije in lahko izvolimo vsaj nekaj bolj racionalnega, naprednega in tudi neobremenjenega z zgodovino. Vsaj 10 takšnih poslancev. Potem bi mogoče čez naslednja 4 leta šlo na bolje in tako dalje. Vsaj to. To je zadnje upanje.
Matic Munc
p.s. Ta blog je napisan v času, ko potekajo tako nemške parlamentarne volitve kot pri nas referendum za 2. tir. Ob 14. uri je bila udeležba v Nemčiji 41% in v Sloveniji do 16. ure 14,3%. Volitve v Nemčiji in referendum pri nas seveda niso neposredno primerljivi, gre bolj za nek simbolični podatek o zrelosti demokracije.