Zakaj pišem, zakaj sem glasen? (poziv za aktivizem)

Odločitev za večjo aktivnost na internetu je bila lahka. Dokler si priljubljen gost uveljavljenih medijev imaš vtis, da tako nagovarjaš široke množice. To je seveda res. Vendar zgolj do točke, ko te uredništva skušajo medijsko umoriti in ko jim to v veliki meri tudi uspe. Stokrat ponovljena laž postane resnica in ostaneš posameznik. Ljudi načne dvom in verjamejo manj. V takšnem položaju lahko utihneš za vedno in se prepustiš resignaciji ali poskušaš vrniti udarec. Aktivizem je odgovor.

Sam verjamem, da samo pogum in vztrajnost na dolgi rok prinašata rezultate. Zato pišem. Zato sem glasen. Manj v medijih, večkrat na internetu. Pozivam k aktivnosti vsakega posameznika, ki ima manj glasu v tej državi. Da si ga vzame, da poskuša prispevati svoj delež v načtovanju prihodnosti domovine.

Moj ozek interes je zelo preprost – več pravic za otroke in šibke v Sloveniji. Več strokovnega dela socialnih delavcev, psihologov, policistov, tožilcev, sodnikov, izvedencev. Standardi dela v tako občutljivih primerih so v naši neposredni bližini – na Hrvaškem, v Avstriji, v Italiji – na veliko višji ravno kot v Sloveniji. Takšno priznanje, da smo glede strokovnega dela z ogroženimi ostali vsaj 20 let za sosedi ni lahka. Pomeni pa še veliko večjo grožnjo. Če takšne prakse ne bomo spremenili zelo hitro, bomo naredili še veliko večjo škodo za prihodnje generacije.

Pred menoj je še recimo 15 do 20 let aktivnega dela za svoj cilj. Cilj je torej ustrezna zaščita pravic ogroženih v najtežjih primerih nasilja, spolnih zlorab in zlonamernih vojn med starši. Upam, da je med vami dovolj takšnih, ki vas takšen cilj dovolj motivira k aktivnosti. Torej pišite. Torej bodite glasni. Torej se povezujte.

Bodite pogumni ljudje. Ko razmišljate o tem, ali bi ta zapis delili z drugimi preko družbenih omrežij, naj vas ne premaga strah. Razumite, da je vsak košček v mozaiku sprememb v rokah vsakega od nas. Ko zapišete svoje slabe izkušnje ali načine dobre prakse vplivate na druge. Mogoče bo vaš prispevek prebral en človek in tako drugače reševal svojo težavo. In to je dovolj. Tako bomo lahko čez 20 let mirno sklenili svojo pot z ugotovitvijo, da se nismo dali. Da smo vztrajali. Da smo se borili.

Spoštujte svojo človeško naravo, ki vam daje moč za spremembe. Spoštujte svoj glas, ki ga lahko usmeriti v splošno dobro. Spoštujte sočloveka v stiski in spoštujte častne nasprotnike naših prizadevanj. Storilci zavrženih dejanj na škodo šibkih in nemočnih morajo biti kaznovani v duhu prava.

V imenu humanizma vas pozivam, da ne podležemo primitivizmu in egoizmu. Pogum, iskrenost, zaupanje so vrednote, ki jim velja posvetiti svoje življenje.

Nasprotnikom sporočamo – tukaj smo in ni nas strah.

Matic Munc