Zakaj verjeti tetoviranemu zmešancu?

Leta 2007, ko sem še kot predsednik sindikata centrov za socialno delo Slovenije, nastopil v pogovorni oddaji na POP TV, se je naslednji dan usul plaz žaljivih sporočil na spletnih forumih in pod članki o “fantku s prstančki”, “tetoviranem metalcu” in podobno. Bilo je zabavno. Ti pojavi so še danes zelo živi, saj očitno povprečnega Slovenca zelo moti videz nekoga, ki nima kravate, lepe pričeske in seveda kot moški nosi nakit. Boh pomagaj, tega pa že ne! Videz je pomemben, ne besede! Kakšna iluzija.

Winston Churchill je zapisal, da če imaš sovražnike, to pomeni, da si se v življenju postavil za nekaj ali nekoga. Ne morem se bolj strinjati z njim.

Delo z ljudmi v stiski ne prinaša kakih hudih nagrad in tudi ne dobičkov, ki jih mnogi vidite v mojem “poslovnem delovanju”. Večinoma so ljudje jezni, žalostni in tudi prestrašeni, ko vstopiš v njihovo življenje sicer z dobrimi nameni, vendar z željo, da svoje bivanje spremenijo, da ga obrnejo v bolj pozitivno smer. To pa ni enostavno. Če samo vzamemo razvezo, kjer lahko svetovalec ene strani seveda upravičeno pričakuje odpor druge strani. In tako tudi je, nekje polovica ljudi, s katerimi delam, niso zadovoljni. S tem lahko živim. Zakaj potem sploh početi to, če je pa recimo bolj spodbudno biti kadrovik v dobro stoječem podjetju, kar moji kolegi psihologi tudi počnejo?

V Sloveniji sistem zaščite otrok v stiski, pretepenih in zlorabljenih otrok ter tudi zaščite drugih oškodovancev vseh oblik nasilja ne deluje. V primeru, da vas takšne teme zanimajo samo “od zunaj”, verjamem, da ne razumete vsega in tudi nočete razumeti. Nekatere zadeve, predvsem glede zakonskih ureditev, so tako zapletene, tako nečloveške in nerazumne, da z lahkoto odmahnete z roko. Malo drugače je, če sami postanete del tega, del “sistema” kot žrtev institucionalnega nasilja v Sloveniji. Poznate koga, ki je doživel krč slovenskih uradov, ki naj bi pomagali šibkim? Ste se z njim ali njo pogovarjali, je celo vaš bližnji? Potem veste, o čem pišem.

V času predvolilne kampanje za leto 2011 sem vsem postavil zelo enostavno vprašanje: Kaj (konkretnega) boste takoj naredili za zaščito zlorabljenih otrok in drugih oškodovancev nasilja? No, in potem sem še dodal vprašanje, kako boste preganjali sistemsko korupcijo med visokimi javnimi uslužbenci v Sloveniji? Seveda ni nihče odgovoril, vsaj ne tako, da bi bilo to res KONKRETNO. Zato sem nad nivojem razumevanja te problematike, ki je slučajno meni in sodelavcem zelo pomembna, v tem času in prostoru Slovenije globoko razočaran. In nisem zaupal svojega glasu nikomer od navedenih, saj so zame padli na tem testu. Zato sem podprl fiktivnega kandidata Chucka Norrisa, kot dejanje skrajnega obupa, da se v Sloveniji pogovarjamo o vsem, samo o pomembnih temah pač ne.

In je pomembno, kako se vedemo do naših otrok. Kdo jih posiljuje in kdo jih pretepa. Verjemite, da bomo plačali davek naši dvoličnosti in nevednosti. Mogoče ne danes, ampak čez 20 let, plačali bomo debelo. Zato je nepomembno, ali takšna neprijetna vprašanja postavlja tetovirani zmešanec, saj jih kravatarski strankarski pingvini ne postavljajo.

Ne iščem sledilcev, ne delam sekte in ne želim kult voditelja, osebno želim, da odprete oči in se iskreno pogledate v ogledalo z vprašanjem: “Ali res naredim dovolj za zaščito najbolj nemočnih v moji človeški družbi?” Ko boste zadovoljni s seboj na tem področju, ste opravičili svoje odraslo človeško bivanje. Znanje, pamet, informacije, pogum so lastnosti, ki nam lahko pri tem pomagajo. Zato ne prenašam in bom vedno napadal neumne, neinformirane in strahopezljive ljudi, saj imajo možno boljše izbire, vendar izberejo linijo najmanjšega odpora, kar je nedopustno.

Matic Munc, 6.12. 2011