Gradnja neke zgodbe včasih traja več let, celo desetletij. Zagreti posamezniki vlagajo energijo, čas in denar in potem … v nekaj mesecih se vse sesuje. In povratka ni več. Člani in članice industrije zabave so v zadnjih dveh letih doživeli mnogo udarcev. Nekateri so se preusmerili na druge veje gospodarstva, nekateri živijo od podpore in prihrankov, mnogi so popustili. Tako naša scena postaja vedno bolj siromašna. Zdaj gledam lokale in klube, kolikor jih je še ostalo. Ob sprehodu skozi mesto zaidem sem in tja, začuden spoznavam, kako je vse postalo enako in klonirano. Lepi stoli in draga oprema, iz zvočnikov nekvalitetna tuc-tuc instant glasba in nekaj klientele. Brez duše, brez identitete, samo navadna izmenjava denarja za nekaj pijače. Na robovih mesta pa kljubujejo zabavne luknje, kjer lahko srečaš znanca in slišiš nekaj avtohtone godbe, ki sede tudi našim črnim ušesom. Upam, da zdržijo.
Kaj lahko naredite? Vem, da se vsi borimo s svojimi demoni v teh časih, vendar tudi mi ne popuščajmo. Pojdite ven, podprite svojega lokalnega baristo, lastnika kluba, trgovca z majhnim lokalom. Pojdite, pustite nekaj novcev, povejte prijateljem in se zberite tam. Toliko, kot gospodarji dopuščajo seveda. Če ne bomo mi podprli lokalne scene, bo tiho zamrla. Skoraj nihče na ves glas ne oznanja, da mu voda teče v grlo, le nekega dne enostavno zapre vrata, obesi napis in gre. Potem je prepozno.
Koncertov praktično ni. Zima bo slaba, obeti za pomlad so optimistični. Marca bomo mogoče celo kaj doživeli, če bomo imeli kje. Tudi če bo vse spet možno, je veliko vprašanje, kje bo to možno. Če se bo oder zaprl, potem nam ne bo nič pomagalo, da imamo možnost. Upam, da vidite ta prefinjeni način uničevanja alternativne scene? Zavrnitev financiranja, zaostreni ukrepi in splošna pasivnost ljudi daje rezultanto, ki kaže, da se bo moral lokalni aktivist pač boriti za golo preživetje. In imel manj volje za dvigovanje glasu. Tako preprosto je to.
Bodi ti tista drobna sprememba, ki naredi razliko. Pojdi ven, podpri glasbenika, umetnika, gledališčnika, lastnika kluba. Zgolj skozi solidarnost in medsebojno pomoč bomo vsi preživeli. Egocentrizem nam prinaša zgolj skrb za lastno rit in zaton scene. Položaj je resen, vendar je veliko tudi na nas, koliko volje in energije bomo vložili v ohranitev nečesa, kar smo jemali za samoumevno. Ne dopustimo tega, da bomo postali zgolj klonirani potrošniki, vlagajmo v tisto, kar nam res pomeni.
Zadnjič. Ne tiščite glave doma samo v portal pretočne medijske vsebine, pojdite ven in podprite. Hvala.