Najprej seveda jadna parada ustanavljajočih se novih strankarskih ljudi, verjetno Solidarnih, čeprav še ne vedo. Program, ki ga ni, sestavljajo točke parol, ki smo jih pisali pred letom dni in že takrat se nam je zdelo, da so takšni enozložni slogani primerni zgolj za enkratno uporabo, saj bo potrebno vseeno malo več povedati na temo, kaj dejansko pomeni “več pravne države” in “več socialne države”, pa tudi kako bi se spopadli s to nesrečno korupcijo. Konkretno in dejansko. Brez parol in floskul. Kako operativno, ne politikanstko. No, in ko sem na koncu prebral, da Solidarni obljubljajo tudi “uresničljiv gospodarski program”, ki ga ni, me je minilo. Pogrela me je sveta jeza, da nekaj, kar je delovalo kot začetek boja za korenito spremembo sistema, zdaj, leto dni kasneje, služi zgolj kot parola novi stranki z znanimi ljudmi. Ja, znanimi in preizkušenimi kadri, seveda prej v slabi luči kot dobri.
Pišem na pamet? Spoštovani mimoberoči, gospod Darko Štrajn recimo je osebno odgovoren za velik delež katastrofalnega stanja Radia Študent, do katerega gojim nostalgične simpatije. Je pa simptomatično, da niti sedanja zasedba RŠa ne želi poslušati o tem, kako je liberalni Štrajn uvozil docela nesposobnega profesorja Dejana Jelovca, ki je kar 10 let vedril kot direktor RŠ, vmes prestopil iz LDS v SDS in je zdaj “ugledni strokovnjak s področja medijev”. Vas ne zanima ta zgodba? Prav, vem da sem v manšini, saj ne zanima niti sedanjih RŠevcev. Se pa bojim, da znajo vzklikati Solidarnosti, saj je tako pričakovana “alternativa”.
Prav, gremo dalje. Vidim fotografijo uglednega zgodovinarja Pirjevca z rdečo zvezdo na čaki in me posili na bruhanje. Čperav se je večji del mojega sorodstva prejšnjih generacij boril pod to zvezdo za osvoboditev izpod fašizma in nacizma, vem tudi, da je pod tem istim simbolom trpelo in umiralo veliko sorodnikov nekih drugih mojih znancev ali prijateljev. Zato v enem paketu odklanjam tako čaščenje zvezde, križa, butarice ali svastike. Nič dobrega niso prinesli ti simboli, zgolj trpljenje. Ne svobode, prej enoumje, Vsi, brez razlike. Vas tudi ta del zgodbice ne zanima? Prav. Ostajam v manjšini.
O Kebru in Flajšmanu ne bom napisal ničesar. Ni vredno. Čakam samo še veleumnega teoretika Pribca, da bo kaj pripomnil in mi je jasno, da je projekt obsojen na propad v stilu “Zares nove politike”. Mogoče potem samo še bivši precednik Türk priskoči in smo tam, kjer ni muh. V riti. Hej, le čevlje sodi naj kopitar, je tisto, kar si sam želim v praksi – da resor za zdravje vodi nekdo, ki obvlada zdravstvo, gospodarski resor dejanski ekonomist, pravosodje sposoben pravnik – namesto tega imamo zgolj strankraske pajace, ki so se v trenutku delitve mandatov slučajno znašli na pravem mestu in imeli ravno dovolj prstov v anusu odločujočih, da so postali ministri. Ne brez listnice, prej brez vsakega razumevanja resorja, ki ga pokrivajo.
Hej znanci in prijatelji, še pomnite leto 2012? Rekli smo “vsi so gotovi” in ste zdaj požrli besedo? Za kakšno ceno? Za ceno morebitnih 3 odstotkov enkrat svetega Nikoli, ko se bo vladojoči vrhuški zazdelo, da bi imeli volitve? Da bodo zato trije sedeli v klopeh in si jih delili s tistimi, proti katerim smo začeli nek boj ali kaj že. Proti vsem. Poceni ste, res ste poceni. In slabi borci, mlahavi in cagavi. Neposredna demokracija? Ja omenjena je bila … tam nekje pri koncu. Tudi za to se bo prizadevala nova stranka. Seveda. Napačno sem mislil, da je to brezpogojna zahteva, temelj in cilj. Vem, sem manjšinski butelj, ki ne razume “politične realnosti trenutka”.
Politika je prizadevanje za dobrobit ljudi. Je etična zaveza posameznika in skupin. Ne pomeni pa zgolj strankarskega združevanja, seštevanja glasov, iskanja privilegijev, mobi računov brez limita, hibridnih limuzin za vozakanje po državi in stolčka z glasovalno pravico. Ne, tega pa ne pomeni. Vem, sem v manšini. In to z užitkom. Lastnega razmišljanja mi vsaj ne morete vzeti, še manj zavedanja, da je neupogljiva hrbetnica deviza za življenje svobodnega človeka.
No, potem je bil še drugi članek, pravzaprav odlična kolumna novinarke o realnosti stanja na Mestnem svetu “najlepšega mesta na svetu”, kjer nasmejani šerif jemlje besedo, prekinja, govori nesmisle, kjer so točke dnevnega reda sprejete brez debate z večino, kjer se to dogaja na redni bazi. In o čemer seveda ne vemo nič. Ker nas ne zanima. Potem se pojavi nek lipe iz SDS in želi snemati to kozerijo, pa prekinejo svoje guncanje afen in ga vržejo ven. No, naslednjič ga ne bodo spustili notri, za kar bodo poskrbeli kar varnostniki. Hej, model je bil mislim da tudi izvoljen ali kako? Iz te poučne kolumne bistre avtorice, ki mora na svojo žalost včasih sedeti na teh partijskih sejah, sem izvedel, da lahko župan Ljubljane celo reče “očistite mi balkon”, kadar se tam najde kak peon iz javnosti in kaj pokomentira. Red mora bit! In tudi to nikogar ne briga, ker … ne vem, vem, samo da sem v manjšini, ker kot prebivalec Ljubljane trdim, da trenutni boter drži v šahu celo mesto, za rajo pa kaže lesene rumene stolčke pred Nebotičnikom, številne mostove čez reko in vabi v svoj mavzolej v Stožicah, ki je zgrajen dobesedno na kosteh neplačanih obrtnikov. Ljubljančani, vas ne zanima?
Za konec se bom, popolni manjšinec, vprašal – kaj klinca vas pa sploh zanima? Kako bo letos za Novo leto okrašena Ljubljana? Kakšna bo cena kuhančka na štantovju? In ali bo Danijela nastopala 1. ali 2. januarja? Mene zanima zgolj to, ali bo potem, ko bomo doživeli popolni propad vsega, kar je, ko bomo z nosovi res rili po blatu revščine in etičnega kolapsa, uspelo nekim manjšinam na podlagi enakosti, pravičnosti in bratstva ustanoviti dovolj koherentne samozadostne celice obstoja te nesrečne človeške rase? To me zanima. In za povrh, zakaj se tega ne lotimo že zdaj? Aja, hitimo ustanoviti še kako stranko.
Matic Munc, član manjšine razmišljujočih bebcev
