Večkrat se pojavi pojem karme in Merovingian razpreda o pomeni vzroka in posledice. V kozmos spustite neko dejanje in kozmični zakon poskrbi, da se nekje na nek način vse skupaj izravna. Vesolje skrbi za ravnotežje v res globalnem smislu. Nič nikamor ne uide in nič novega se v resnici ne pojavi. Oblast deluje podobno, za vsako ceno skuša obdržati ravnovesje enačbe, saj ji to omogoča obvladovanje položaja in oblastniško funkcijo samo. Vesolje in oblast sta reakcionarna, konzervativna. Oba imata pa tudi zmožnost prilagoditve, ko nekdo močno zamaje čoln in vrže svet iz tečajev. Traja nekaj časa, da se ekvilibrum spet vzpostavi, vendar se. Oblast teži k temu, da se vzpostavi povsem isto razmerje kot prej. V ta namen uporablja represijo in skuša moteče elemente odstraniti, izbrisati. Včasih celo z umori ali vsaj družbeno nevtralizacijo, kjer moteči izgubijo vir dostopa do informacij in širjenja svojih prekocuških idej. Včasih je bilo to bolj enostavno …
Mreža danes služi vsem platem tega večnega konflikta. Oblast skuša deliti svoje pamflete, obeša na omrežja objave kolhoznega stenčasa. Z ljudmi komunicira enosmerno, samo ukazuje in obvešča. Pri tem računa na poslušnost plebejcev, na metode ustrahovanja in vzvišene pozicije Oblasti same. Računa tudi na pišmevuhovski odnos ljudi do vsega, kar zadeva obče dobro. Po domače – računa, da ima poleg zvestih sledilcev tudi veliko množico zabitih potrošnikov, ki jim je politika španska vas in so tam zgolj za številko. Njim ponudi odprte gostilniške vrtove, bon za počitnice in nove superge v nakupovalnem središču. In Oblast se tukaj zelo ne moti. Žal je res pogosto pri mnogih ljudeh tako. Seveda pa konflikta ne bi bilo, če ne bi obstajali tudi elementi nestabilnosti.
Upor je nujnost razmišljujočega človeka. Njegova večna skepsa do potez oblastniških struktur, vnašanje nestabilnosti v utečeno kolesje in prinašanje novih idej so nujni elementi. Sicer moteči, vendar nujni. Vse to je možno danes deliti na različne načine po mrežah in Oblast težko nadzira vse. Ko skuša z metodami represije vsaj malo ustrahovati posameznika, to kmalu izvedo tudi drugi. Znanca so, mirno sedečega, odnesli v marico. To danes vemo skoraj vsi. Znanec je pisal s kredo, popisan. Mojega prijatelja so popisali, ker je imel bojda žaljiv transparent. Prijazna, vendar nespretna policistka je pri tem izjavila, da tako zbirajo podatke, da bo gospod Janša lahko tožil. Ali lahko še jaz malo primem ta transparent, da vidim, kaj se bo zgodilo? Danes to ve že pol Slovenije. Pajac Oblasti, sicer ustavni sodnik, je v svojem gnevu malo pametoval upornikom in ob zadnjem štetju je to njegovo izjavo videlo 25.000 ljudi. Auč! Ne tistih deset, ki so lahko slišali pametujočega sodnika, temveč veliko veliko več. Ali si Oblast tako počasi, a zanesljivo pljuva v lastno skledo? Ni nujno.
Trdim, da bodo dejanja zadnjih tednov imela posledice, sledim Merovingianu, vendar verjetno ne takšnih kot si želita obe strani. Ravnovesje bo enkrat vzpostavljeno, a seveda bo drugačno od sedanjega, četudi navideznega. S preprostimi besedami: gospod Janša ne bo izginil in tudi njegovi sledilci ne, prav tako se ne bodo uresničile mnoge utopične želje upornikov. In tukaj počasi prihajamo do naslova tega zapisa – zame to pomeni, da vedno nekaj daš in nekaj izgubiš, ker je pač tako v življenju. Ponovno s preprostimi besedami: v neki točki se bodo manjše skupine ljudi usedle in pogovarjale o realni prihodnosti. Mogoče pred volitvami, mogoče po njih. Slišim, da okoli neobstoječih organizatorjev upora že frčijo različni komercialisti trenutnih opozicijskih strank in vabijo. Seveda bodo nekateri sprejeli ponudbo, nekateri pač ne. Tako je. Ni zastonjskega kosila. In Šifra je prodal upornike za kosilo z dobrim zrezkom.
Ampak morate priznati, da je nekaj kaosa! Oblast je v svojih sporočilih javnosti vedno bolj zmedena, v zadnjem tednu je zmagovalec gospod Krek, ki je z izjavami okoli mask naredil popolno štalo. Naslednji dan v lokalu, kjer pijem jutranjo kavo, je predmestni matador že zahteval svoj pir za šankom brez maske, saj je tisti stric včeraj rekel, da niso več obvezne. Nasmejali so me generični tviti, ki jih očitno dobivajo vnaprej, vendar jih manj spretne oblastne marionete pozabijo vsaj malo spremeniti in potem delajo čisti copy/paste. Zmeda je tudi na strani upornikov, kdo je kdo? Zakaj eni mahajo z rdečimi zvezdami, drugi plešejo ob bobenčkih, tretji le biciklirajo in zbirajo papirje s podpisi, četrti verjamejo, da spletne peticije res držijo in bo ob dovolj velikem številu podpisov Oblast osramočeno odkorakala. Iz vsega tega bo izšla hladna racionala, ki bo mnoge streznila, ko bodo spoznali, da zastonj kosila ne bodo dobili.
Kakšno ceno je posameznik pripravljen plačati? Boste plačali listek s kaznijo? Boste tvegali, da vas odnesejo v pripor? Tvegate krvavo glavo in solzne oči, ko bo represija preizkusila še solzivec, pendreke in vodni top? Konflikt je tukaj in zelo težko, da bo postal blažji. Kdo si bolj želi vojno na ulicah – Oblast ali uporniki? Naši fantje na Oblasti, ki v črnih kravatah radi klečeplazijo na dogodkih za ameriške smokinge, bodo mogoče sledili ameriškemu fotru, ki mu Država razpada, on pa rohni še bolj in bo tvegal tudi več smrtnih žrtev. Je to naše leto 2020? Huh … Upam na pogajanja. Neo in Stroj sta se zmenila za kompromis, ki je iz sistema izločil le agenta Smitha. Mi samo ne vemo, kdo je naš agent Smith.