Vsako jutro odpremo oči v nov dan, pogosto s kančkom upanja, da bo danes svet okoli nas boljši kot je bil in razočarani ugotovimo, da ni tako. Celo več, lahko nas navdaja občutek, ki celo ni tako lažen, da gre vse samo navzdol, da gre na slabše. Zelo na slabše. Človeška družba, ki je preživela mnoge krize, se nam v tem času in prostoru, zazdi na prelomnici. Osnovna humanost je na lestvici vrednost padla na zadnje mesto in iz nje se ljudje norčujejo. Kdo za vraga je danes še tako nor, da nekomu pomaga brezplačno? Tega ni …baje. Kdor krade, je nagrajen, če to počne na veliko. Kdor laže, napreduje, če to počne spretno in prepričljivo. Ljudje pa eden na drugega vedno bolj bevskamo kot stekli psi in med seboj iščemo krivca za sranje, v katerem živimo.
Včeraj je mlada punca, ki jo mogoče mnogi obsojajo zaradi divjega uporniškega videza, na Prešernovem trgu v Ljubljani odstopila javno klopico starejši gospe, ki je malo zmedeno postopala po osrednjem trgu. Gospa se ji je prijazno zahvalila in punca se je nasmehnila. Izmenjali sta osnovno človeško prijaznost, ki ne pozna generacijskih razlik, ne pozna raznih grdih besed, ki se končajo na -fobija, kot so homofobija, ginofobija, … enostavno sta v tistem trenutku bili človeški v najbolj čisti obliki.
Odgovornost je na nas. Sami ustvarjamo svet, mi smo kreativna sila, ne oblast, ne sosedje, ne tečna sodelavka, ne tajkunček. V svoji mali socialni celici lahko laboratorijsko ustvarimo pogoje drugačne družbe, kjer iskrenost, pravičnost, humor in najdejo mesto. Za to ne potrebujemo kopice materialnih sredstev, polnega hladilnika in telenovele na televiziji ter najbolj sodobnega mobilnega telefona v roki. Tudi Facebooka ne potrebujemo. Zmožnost besedne komunikacije je tisti civilizacijski preskok, ki nam je ljudem omogočil prenos znanja, prenos naših notranjih občutkov na tako natančen način, kot jih baje na tem planetu ni sposobno nobeno drugo čuteče bitje. Vsaj tako smo mi, naduti človečki, prepričani. Kakorkoli, lahko govorimo in lahko se pogovarjamo. Da presežemo najbolj banalne teme od vremena do tračev pa potrebujemo res zbujene in odprte oči, ki sebe in okolico opazujejo odkrito in neobremenjeno.
Jutri, ko boste odprli oči, ste lahko res zbujeni v nov dan. Verjemite, pogled ni tako grozen.