Zgodba o mobingu (gostujoči zapis)

• Matic Munc
• 10 let nazaj

Občasno v moj nabiralnik prileti daljši zapis nekoga, ki želi, da se njegova zgodba sliši in bere v širiši javnosti. Hvaležen sem za zaupanje, saj očitno spoznavate, da je lahko tudi spletna stran medij, saj vaših zgodb pogosto mediji ne želijo objaviti. Danes je tak dan, da je prišel čas za objavo gostujočega zapisa osebe, ki želi ostati anonimna. Spoštujem takšno voljo in upam, da bodo njene izkušnje pomagale in opogumile še koga.

Matic

************************************************

Do leta 2000 sem bila samostojna knjigovodkinja in planerka v obratu, kjer sem tudi vodila statistiko. Obrat je takrat štel približno 350 ljudi (šef obrata oz. direktor, knjigovodkinja, tajnica in tehnični oddelek). Po letu 2000 smo postali hčerinska firma (približno 900 ljudi) in naenkrat nas je bilo šest delavk in dve vodji. Na tri knjigovodkinje je prišel en šef. Starost je bila od 26 do 34 let, jaz sem imela 52 let. Vsi v isti pisarni z dvema vodjema.

Jaz sem imela podjetje v malem prstu. Vzeli so mi moje delo in jo dali  praktikantki z višjo izobrazbo, ki je imela 26 let. Njo sem morala učiti jaz. Razlog? Nisem imela prave izobrazbe – samo V. stopnjo. Si lahko predstavljaš, da tvoje delo opravlja praktikantka, ki je v firmi šele dva meseca? Nikoli prej pa še ni delala. Jaz bi naj pisala račune na pisalni stroj. Grupe (22)  mi niso vzeli, vendar nisem nikoli bila nagrajena. Najnižja nagrada je bila 115 %  (manjše nisi mogel prejeti po pravilniku.) in najvišja 126 %. Vsa leta (10 let) sem bila nagrajena 115, sodelavke od 122 do 126.

Moja šefica je imela isto izobrazbo kot jaz in bila mlajša 4 leta  (grupa 36). Poznali sva se 25 let, ker sva delali v isti firmi. Nikoli nisva imeli konflikta, ker tudi nisva službeno in tudi drugače imeli stika. Bila je ločena (mož iz afere orožja), ima hčero. Staro tako kot moja. Vendar moja hčera je bila vedno odličnjakinja, imela Zoisovo štipendijo, doštudirala največ kar je možno. Ker je magistrirala predčasno (pozneje doktorirala) in ni uporabila vseh sredstev štipendije, je dobila pohvalo in posebno nagrado. Njena hčera ni doktorirala. Sedaj ima v LJ eno najvišjih mest – ne morem povedati . Vendar se moja hčera ni hotela družiti z njo. Je rekla, da je preveč arogantna in imela je polno rit vsega. Mi smo bili povprečna družina.

Ko sem se uprla, najprej pri njej kot prvi nadrejeni in nato višje – se je začela moja kalvarija:

• Sodelavke niso upale govoriti z menoj – popolnoma so me izolirali v pisarni
• Če sem kaj vprašala, si niso upale odgovoriti
• Šefica mi je metala fascikle na mizo – da naj se potrudim in delam brez napak
• Vsak dan je našla vsaj eno napako – pa čeprav je bilo samo to, da sem napisala črko c namesto č. Pred vsemi mlajšimi kolegicami me je oštevala, zmerjala, da še ni videla tako nesposobno delavko.

Jaz sem padala v brezno, izgubila samospoštovanje, bila sem v strahu … Leta 2003 sem dobila živčni zlom. Psihiatrinja, ki me je dobila v roke, je bila katastrofa. Nafilala me je s tabletami, da sem samo spala in bila živi zombi.  Ko sem bila pri njej se ni posvečala meni, temveč sem izvedela vse o njenih pacientih kako se delajo neumne … Čez dva meseca »zdravljenja« me je poslala kliničnemu psihologu. Kot zombi sem izpolnjevala neke obrazce.  On je šel ven iz prostora in se čez eno uro vrnil. Odgovarjala sem na slikice . Rezultat psihologa je bil: »da sem na ravni majhnega otroka in da po vsej verjetnosti želim v penzijo, ker ne obvladam dela«.  Ter da iz vprašalnika ne more nič razbrati. Halo! Jaz pa nisem vedela za sebe.

Začela sem se rezati, samomor je bil stalno prisoten. Vendar so moji čuvali name in mi poiskali drugo psihiatrinjo – ki dela samoplačniško s koncesijo. Sprejela me je, mi dala druga zdravila. Pa tudi vedno sem jo lahko poklicala, ko sem bila »na robu«. Bila sem tudi pri kliničnem psihologu. Pri njej nisem izpolnjevala nobenih obrazcev. Pogovarjale sva se (dve uri).  O tem, da sem na stopnji otroka, ni bilo govora.

Bila sem invalidsko upokojena na 4 ure dela (zaradi živcev). In počasi sem se postavljala na noge.

Sedaj vem zakaj je moja šefica delala z menoj tako kot je.

• Bala se je, ker sem o podjetju vedela več kot ona
• Imela je isto izobrazbo
• Moji otroci so bili uspešni
• Ker ima in je imela dosti finančnih sredstev , je podkupovala podrejene (vodila jih je na kosila, tedensko dajala za tortice, ko je katera imela rojstni dan je dobila posebno darilo od nje, vabila jih je v kino, na bovling …) Jaz se nisem udeleževala pojedin, in seveda nisem nič dobila. Bila sem pa edina, ki sem se uprla. Sodelavka, ki je pozneje naredila samomor, mi je nekoč potožila, da ji gre na živce. Sem ji rekla, pa ne hodi na te »seanse«. Odgovor je bil, da ne more, ker potem bo cel hudič.

Sedaj sem v penziji, sicer je moja penzija vsaj za 200 EUR manjša, kot bi lahko bila. Sem pa preživela in probam vsak dan izkoristiti.  Ostalo mi je pa to, da težko prenašam ljudi. Ona je trenutno še v službi, bo pa morala v penzijo in tudi tortic, daril ni več. Firma tone v globoke rdeče številke.

Naj  vam naj napišem kaj se je dogajalo v naši firmi v teh desetih letih.

• Moja sodelavka (v isti pisarni) je psihično zbolela in naredila samomor (obesila). Moja šefica je raztrosila teorijo, da je doma mož bil tak in tak. Pa ga sploh ni poznala.
• Sodelavec v drugi pisarni (razvojni oddelek)  je izginil  – nikoli ga niso našli  Govorice : žena in prezadolžitev (gradila sta hišo)
• Sodelavec (montažer) je skočil iz žerjava – umrl. Govorice : niso vedeli – se mu je pač zmešalo

Samo nekaj sem jih napisala – te, ki sem jih poznala. Bilo pa je nekaj poskusov in nekaj izvršenih – vendar jih jaz osebno nisem poznala. To se je zgodilo v 10 letih v isti firmi. Enako nam je bilo to, da so nam vzeli naše delo (ki smo ga opravljali  15 let) in ga dali mlajšim ali na novo zaposlenim delavcem.

Tudi starost nam je bila podobna (od 42 do 52 let).

 

Čeprav je to invalidsko podjetje in imajo zaposlene sociologe, psihologe, ker to zahteva zakon zahteva, se nihče ni vprašal kako in kaj se to dogaja v firmi – krivdo so pripisali domačim razmeram.  Jaz imam čudovito družino, nikoli pretepanja, psihičnega nasilja, spolnega nasilja … Je pa zelo hudo, ko se za tabo mlajše kolegice in kolegi  smejijo – nora baba, sigurno ded skače po mlajših …

 

Najhujša pa je izolacija (jaz sem jo imela 7 let). Biti v pisarni 8 ur in nihče ne spregovori besede, razen če je službeno. Takrat še ni bil uzakonjen mobing, niti vedela nisem kaj pomeni ta beseda.

********************************************************

V zapisu nisem ničesar popravljal, zgolj malo uredil. To je ta zgodba. Kaj pravite?