Rokovala sva se. Počakal sem jo pred eno izmed ljubljanskih fakultet, ker je želela spiti z mano kavo in da bi mi povedala svojo zgodbo. Z lasmi spetimi v čop, lepo ruto in malomarno vrženo torbo čez rame se ni kaj dosti razlikovala od drugih študentk, ki so tudi takrat hitele s predavanj in se razkropile po parku. Nekatere so gledale v mobilne telefone, druge objemala čakajoče fante ali zgolj stopale proti avtobusni postaji. Moja nova znanka se je z menoj usedla na vrt kavarne. Naročila je kavo, si zvila smotko tobaka in začela.
Živo se spominja, kako se je začelo. Naključni vstopi v kopalnico, ko se je želela tuširati, za katere je šele veliko kasneje dojela, da so bili namerni. Včasih malomarno odvržena roka na delu njenega telesa, čisto slučajno seveda, ko so gledali televizijo. In potem tisti dan, ko je bila mama odsotna in je oče zahteval veliko več. Ko je prodrl vanjo, je bolelo. Zarotniško je zahteval tišino, grozil in obljubljal. Nikomur ni povedala in naslednjič se je ponovilo. Nehala je šteti, v njej je rasel bes pomešan z bolečino. Čez dobro leto je povedala materi. Ni ji verjela. Baje je vedno imela bujno domišljijo in zdaj se je spomnila celo obtoževati dobrega očeta, ki toliko naredi za njihovo družino. Sram bi jo bilo lahko! Utihnila je za nekaj let.
Nekega dne je vstopila na policijsko postajo in ga prijavila. Tokrat je bila slišana in postopek je stekel. Družina se je enotno postavila na stran očeta in njo izločila. Mogoče je celo nora, so pravili. Na centru za socialno delo je dobila socialno delavko, ki očitno ni bila dorasla nalogi, saj ji je dajala kup nesmiselnih nasvetov in ponavljala mantro, da mora vendar družina ostati skupaj in nekaj o pomenu odpuščanja. O razjedajoči krivdi v njej se delavka ni bila pripravljena pogovarjati. Živela je na raznih krajih in ob pomoči prijateljev. Svoje pričanje je morala večkrat ponoviti, pri čemer se je očetov odvetnik iz nje norčeval in jo pošiljal v norišnico. Nihče ni bil resnično na njeni strani. Vsem je bilo nekako nerodno in so želeli, da se nesrečni slučaj čim prej konča.
Oče se je zagovarjal, da ni bil povsem v posesti zdrave pameti, da je bil začasno neprišteven zaradi stresa v pomembni službi. Za njega so pričali tudi sodelavci, ugledni državljani in davkoplačevalci. Podprla ga je seveda tudi žena, njena mati. Dokončno je primer zapečatila izvedenka dušeslovja, ki naj bi ugotavljala posledice domnevne zlorabe. V svoji strokovnosti je zatrdila, da tudi če je prišlo do nespodobnih stikov, le ti niso pustili trajnih posledic na dekletu. Oče je bil obsojen na pogojno kazen in s sodišča je odšel nasmejan v družbi prijateljev in družine. Ona je bila sama.
Elektronsko pismo mi je poslala in se želela srečati, ker je prebrala, da letos prvič označujemo mednarodni dan boja proti spolni zlorabi in izkoriščanju. Ob odnosu slovenske države do nje se cinično nasmehne in ugasne čik v pepelniku. Njej ni nihče resnično pomagal in s svojo zgodbo želi mogoče drugim za seboj olajšati pot. Da se ne bodo tako trpinčili in da jih mogoče ne bodo tako trpinčili uradni organi. Vsem vam, ki ste morebitne žrtve spolne zlorabe, sporoča, da bodite pogumni in odločni ter vam želi veliko sreče. Več ne more narediti. Kavo sva spila, zadnjo cigareto je ugasnila. Rokovala sva se.
Tudi ta sobotna kolumna je bila sprva objavljena v časopisu Svet24 in sicer v soboto, 21. novembra 2015
