Smrt nas vse čaka na koncu tega življenja. Nekatere prej, druge kasneje, včasih pričakovano in drugič nepričakovano. O tem ne želimo govoriti, ker nas je skoraj vseh preveč strah, da bi bila to tema za vsakodnevni pogovor. Vendar je tam in nas čaka. Smrt. Vsak odhod, ki je bolj nepredviden, nenavaden ali celo šokanten, pusti veliko večjo vrzel, povzroči še hujšo bolečino in pogosto veliko nikoli odgovorjenih vprašanj. Z vsem tem se morajo soočiti živi. O tem, kako je z mrtvimi, slutimo nekaj ali v nekaj verjamemo, zatrdno pa ne vemo.
Vsi spet veste, kaj imam v mislih, vendar tega zanalašč ne bom zapisal. Ker o tem vsi vse vemo, navidez, in ker o tem vsi govorimo, povemo pa malo. Tudi sebe in vas ne mislim slepiti s tem, da bom k temu nebogljenemu védenju o nečem prispeval kak bistven košček, le leži mi na duhu in spet enkrat moram. Upam, da razumete. Pišem zaradi živih. Zaradi tistih, ki so ostali in ki morajo sedaj preživljati vse tisto, kar povzročajo drugi živi. O mrtvih nima smisla preveč pisati, saj jih ni več. Mogoče zveni kruto, vendar tako pač menim. Za žive … hej, dragi moji, za žive se splača potruditi! Ne samo zato, da jih ne bomo imeli na vesti, če zaradi naše grobosti postanejo še oni mrtvi, temveč zaradi nas samih. Da vemo, kako nizko v smislu etike smo se pripravljeni spustiti. Je pritlehnost tisti naš nivo, na katerem želimo živeti? Ne vem, to veste vi. Vsak zase.
Torej – živi. Živi, ki so tako ali drugače izgubili enega izmed svojih, ostanejo sami. S svojo bolečino, včasih krivdo, strahovi, tudi jezo. Težko razumem, da ima nekdo tako malo srca, da gre to bolečo mešanico čustev še poglabljati, še bolj vrtati v komaj nastalo rano. Tega ne privoščim niti svojim nasprotnikom, ki včasih pišejo, govorijo in mislijo o meni najslabše. Pa naj! Nekateri, tisti resnično zlobni, tudi delujejo na tak način. Še njim, ko bodo prišli v trenutek osebne izgube in žalovanja, ne mislim storiti tega, da bi jim bilo še hujše. Kako ni zakaj to početi ljudem, ki jih sploh ne poznate, na daljavo, mogoče celo v zabavo? Vidite, vse to zelo težko razumem. Mogoče bi mi znal razložiti nekdo od tistih, ki to z veseljem in naslado počne – vrta po ranah? Zakaj to počneš človek, kaj imaš od tega? Rad bi slišal razumen odgovor, ker mi ni jasno.
Živi so torej ostali z nami, živijo med nami. Pomagajmo jim. Podprimo jih. Potolažimo jih. Takšna dejanja se nam bodo vrnila trikratno, mogoče iz čisto drugega vira, vendar se bodo. Mogoče pa tudi čisto neposredno s tem, da bomo čez nekaj let lahko stisnili roko nekomu, ki je bil sam čisto na robu, mi pa smo ga cuknili nazaj med nas – med žive. Že to je kar lepo povračilo za naš trud. Ne vem, če moj zapis berete kot ceneno moraliziranje. Verjemite, da to ni. Je zgolj majhen prispevek proti kužni slovenski blaznosti. Ne sledimo tem zgledom. Ne solimo svežih ran. Seveda so te vrstice namenjene predvsem vam trem, ki ste ostali živi. Želim vam vse dobro, kljub težkim časom. Hkrati pa seveda vsem drugim, ki tiho ali javno preživljate nekaj podobnega po izgubi svojega bližnjega. Trdno držim pesti, da imate ob sebi dovolj močne in sočutne ljudi, ki bodo z vami živeli dalje in tudi delili gorje izgube.
Kolumna je izšla v časopisu Svet24 dne 26. junija 2017