Slovenija je še vedno med bolj ogroženimi državami glede tega področja. Številke so spet v porastu, sicer ne drastično, vendar so. Za vsako številko so skriti resnični ljudje in to me skrbi veliko bolj. Prepričan sem, da tabele vseeno delno izkrivljajo resnično sliko. Smrt iz nepojasnjenih razlogov, nenadoma zapeljal v podporni steber predora in podobne zgodbe v sebi skrivajo jasen namen za zaključek življenja. Vzrok so različne stiske, ki jih zadnjih 6 let res ne manjka. Delam s konkretnimi ljudmi, s posamezniki in družinami. Žalostnih novic o tem, da si je nekdo vzel življenje, je bilo v zadnjem obdobju veliko več kot leta nazaj. To je moj občutek, ki ga statistika ne podpira v celoti. Vendar tukaj nismo zaradi cifer!
Vedno znova moramo opozarjati na občutljivost za težave sočloveka. Na našo pozornost, da so med nami nesrečni in obupani ljudje, celo sorodniki in prijatelji, ki svojega krika po pomoči ne zmorejo ali ne želijo izkričati glasno, temveč zgolj v sebi. Če bomo postajali vedno bolj sebična družba, manj bo prostora za zdrave in podporne medčloveške odnose. In spet zakrožimo do osebne odgovornosti vsakega od nas. Ne vem, več ali bi moral uporabiti metrske črke – ljudje, bodimo topli do naših bližnjih. Vprašajmo ali gre kaj narobe, pomagajmo, kjer je možno, obveščajmo, če je nujno. Ne čakajmo, ne bodimo prestrašeni ob hudih stiskah. To so trenutki, ko moramo mi biti zbrani in mirni. Vsako življenje je dragoceno.
Mogoče danes poseben poudarek na dveh ranljivih skupinah prebivalstva – starostniki in mladi. Prvi v drugi polovici svojega bivanja in prvi na začetku. Oboji z možnostjo, da jih globoka žalost zajame. Osamljenost, nesprejetost, drugačnost so lahko skupne boleče točke obeh generacij, čeprav je med njima lahko 60 let. Ne spreglejmo tega. Družba ima toliko različnih plasti in samo relativno usklajeno delovanje in sožitje vseh omogoča obet neke vrste blaginje. Pozaba na robne skupine prinaša poraz. Iskreno spregovorite o teh težkih temah s svojimi mladostniki in starostniki. Misel na samomor je pogosta, ni potrebe, da postane tudi dejanje.
Kolikor vem, dopuščam pa možnost, da se motim, Slovenija kot samomorilno ogrožena država še vedno nima nacionalnega programa preprečevanja samomora, kar je sramotno in nedopustno. Očitno je prezgodnja smrt dr. Andreja Marušiča pustila preveliko praznino, kljub temu da kolegi na inštitutu njegovega imena nadaljujejo strokovno delo prav na tem področju. Očitno, ponovno, na koncu zmanjka tistega odločilnega – politične volje voditeljev, ki se ne želijo dotakniti še ene manj prijetne plati našega življenja. Veste, noji nikoli ne skrivajo glav v pesku, saj niso neumni. To je prihranjeno zgolj za ljudi.
Matic Munc
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 13.9.2014
