Ta teden sem šel na zanimivo kavo, kar seveda pomeni, da je bila kava samo okusna, zanimiv pa sogovornik. Moj mladi prijatelj je do svoje četrtine stoletja že marsikaj doživel, med drugim tudi finančno skoraj povsem propadel in se zdaj ponovno mukotrpno dviga na komolce in malo gleda v svet. Potem, ko mi je razložil svoje res dobre ideje, je vse skupaj končal nekako tako: »Matic, daj že razloži vsem tem ljudem, da moramo zmigati riti!« No, in zdaj to počnem.
Sveta groza me prijemlje, kadar srečam preveč ljudi, ki so prepričani, da bodo zdaj zdaj začeli padati evrski bankovci z neba, zraven s polivko iz mleka in medu. Sploh ni pomembno, ali gre za staro generacijo, mojo srednjo ali mlado, med nami je zastrašujoče veliko zasanjanih utopistov. Trdno zasidrani v svoji pomembnosti, ki jim jo daje formalna izobrazba, znana družina ali zgolj napihnjen ego, trdijo, da mora svet samo prepoznati njihovo enkratnost in talent. Potem bodo nekje sedeli uro in pol ter igrali pasjanso, vmes skočili na dobro kosilo in zgodaj popoldne še postorili kako malenkost. Na njihove račune pa bodo padali mastni zneski, saj si to seveda v svojih bučah zaslužijo. Potem so iskreno užaljeni, ker realnost nekako ne odseva njihovih zablodelih želja. Očitno jim ni še nihče povedal, da je treba delati za neke vrste uspeh, včasih celo garati. Konec koncev v vrsti stojijo milijoni naših sozemljanov, ki imajo podobno izobrazbo in veliko več želje in motivacije za spremembe. Medtem, ko bo zdolgočaseni neodkriti talent srebal drugi kapučino in razmišljal, da bi pasjanso na računalniku zamenjal za iskanje min, bodo na drugem koncu planeta cele stotnije vrstnikov že zdavnaj sklenile nekaj ugodnih poslov, začele obetavne projekte ali pomagale nekomu v stiski. Zato, zmigajmo že enkrat te riti in nehajmo iskati krivcev v vseh drugih.
Ta sobotna kolumna je še posebno namenjena odredom mladih slovenskih birokratov, ki v varnih službah prekladajo papirje ali izpolnjujejo nesmiselne tabele za Bruslju všečna poročila, ki jih nihče ne bere. Državljani kličejo na vaša ministrstva in prosijo za informacije, bentijo, moledujejo, grozijo. No, to bi počeli, če bi kdo dvignil telefon. Zvoni v prazno, ker so bolj pomembne vaše kavice, kosilca in nujna opravila. V službi ljudi ste in ne neke vladne koalicije, ki v trenutku tega pisanja počasi razpada kot šumeča tabletka v kozarcu vode. Ali potrebujete 30-metrski fluoroscentni napis, ki bi vas opozoril, da sedite na tempirani bombi obširnega ljudskega nezadovoljstva, jeze in obupa. Ja, tisto oblekico, ki ste si jo kupile v prestižnem butiku in tisto kravato za klanjanje pred vodjo smo vam plačali mi. Tega ni dobro pozabiti, sploh ne takrat, ko po ukazu nekega nesposobnega šefa kopirate in lepite ista obvestila različnim strankam. Miselnost, da lahko ljudstvo vse pogoltne, je hudičevo kratkovidna. Priznam, ta kolumna ni nastala zgolj zaradi pogovora z mladim prijateljem, temveč predvsem zaradi branja še enega zmazka izpod prstov odredov ministrstva za socialo in vse ostalo. Saj veste, kako se imenujejo. In če bi lahko izbiral besede za tisti veliki napis, bi izbral: »Zmigajte riti!« in mogoče še dodal »hudiča!«. Ko bo nekomu odneslo ventile, ne bo dobro.
Sobotna kolumna je izšla v časopisu Svet24 28. februarja 2015
