Ko sem bil mlad in nadebuden, sem bil prepričan, da bom študiral dalje, do bridkega doktorskega konca. In to kulturno antropologijo, ne psihologije. Tisti, ki se spomnite Velike ilustrirane enciklopedije, boste iz zvezka Človek mogoče priklicali članek o obredih po celem svetu. Tam me je obsedla teza, da so človeški obredi po celem svetu podobni po svoji strukturi, ne glede na to, ali gre za poganske ali recimo katoliške in komunistične. Mlad afriški lovec mora recimo za nekaj dni v savano, po možnosti ubiti leva, si izbrati ženo in postane mož. Krst, prvo sveto obhajilo, birma, poroka. Ciciban, pionir, mladinec, partijec. Stopnje inavguracije človeka v družbo. O tem bi pisal doktorat, še zdaj me vleče, a je pozno.
Če na osebni ravni posameznik skozi obrede iniciacije prehaja skozi različne plasti upoštevanja v svoji skupnosti, imajo obredi velik pomen tudi za narode in države, saj tako oblast skozi simboliko poenotenja krepi vezi med svojimi podložniki in jim daje občutek, da smo vsi eno. Državne proslave in vojaške parade za pomembne datume so tisti politični orgazmi oblastnikov, ko jim zares dogaja. Samo spomnite se tradicionalne vojaške parade ob Dnevu zmage v Rusiji. Po širokih avenijah grmijo tanki, metalci raket, korakajo strumni mladci in mladenke, množico preletavajo reaktivci in vsi so združeni zaradi ene ideje – slavijo zmago nad sovragom. Podobnih državnih obredij poznamo ogromno in mnoga so žal brez vsebine.
Namreč, tako pri posamezniku kot državi bi moral biti sam simbolični akt obreda zgolj vrhunec notranje spremembe, ki pa je resnična in trdna. Lovec naj bi se šel postit v savano in lovit leve šele, ko je duševno in telesno sposoben tega. V naši razpadli družbi pa so obredi zgolj dnevi, ko srečnež dobi nov telefon, igralno konzolo, skuter ali avto. Verjamem, da so ameriški domorodci po tednih pobijanja z nasprotnikom pokadili tisto pipo miru kot zaključni obred pomiritve.
Srečujem mlade Nemce, nekje deset let po koncu druge svetovne morije so začeli državni projekt ozaveščanja o grozoti holokavsta in še danes se to čuti v pogovorih z omenjenimi, ki jih je sram dejanj prednikov. Francozi so približno v istem času začeli spravna dejanja glede kolaboracije. To so zahtevni in mučni procesi, kjer lahko obred lahko sledi šele kot sklepno dejanje. V Sloveniji ponovno vse obračamo na glavo. Postavimo novo steno za grafite, temu rečemo spomenik, po mestu hodijo spoteni predstavniki častnih straž in mlade glasbenice policijskega orkestra s sončnimi očali, vsa smetana je zbrana, se klanja, zastave vihrajo … V ljudeh pa se ni premaknilo nič. Ker nismo naredili zrelostnega izpita tega poglavja. Nekateri še vedno dvomijo v resničnost holokavsta, drugi ne pustijo osnovnega miru pobitim. To se dogaja javno, v nezreli družbi prenapihnjenih politikov za lastno promocijo, ne za ljudi. Od javnega prikazovanja obsedeni predsednik je imel samo še eno predstavo za fotografe, tokrat s tistim resnim obrazom, ko je strog in zamišljen oče naroda. Blefirate gospodje in ljudje ne nasedajo! Hvala za proslavo za milijon in dvesto tisoč evrov iz socialnega proračuna. Isti dan se je razstrelil gospod pred deložacijo. Pokoj njegovi duši. In sprava.
Kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 17. julija 2017
Fotografija je podoba Monolita iz filma Odiseja 2001 režiserja Stanleya Kubricka po literarni predlogi Arthurja C. Clarka