Čudni ljudje imamo pogosto čudne ideje. Imam jih pogosto, kar potrjuje tezo iz prvega stavka. Približno tri leta nazaj mi je padlo na glavo, da bi bilo mogoče dobro, če bi se ljudje samoorganizirali v zveze odgovornih državljanov, različno velike civilne skupine z različnimi cilji. Tako bi lahko nastala Zveza za Zasavje, kjer bi se občani uprli temu, da jim Francozi zastrupljajo zrak, vodo in zemljo, zaradi česar imajo več rakavih bolnikov v regiji. Lahko bi nastala takšna Zveza proti korupciji, s katero je naša dežela prekvašena. No, iz vsega skupaj se je obdržala samo Zveza odgovornih proti spolni zlorabi, ki živi svoje virtualno življenje na internetu. Za potrebe te sobotne kolumne bo zaživela še ena in verjetno takoj ugasnila.
Slovenci še niti pod točko razno nismo dejansko, še manj pa mentalno, predelali tranzicije. Medtem ko nam čisto fizično različni verižniki še vedno kradejo bivše družbeno premoženje, smo tudi miselno še povsem v socializmu. To velja predvsem za mojo generacijo, mlajši so oproščeni, če le ne prevzemajo naših navad. Kaj torej to pomeni? Da še vedno pričakujemo, da se bo nekaj zgodilo brez naše udeležbe. Plača prihaja iz vesolja, vedno je tam na tekočem računu, če službe ni, jo bo za nas našel nesposobni uradnik na borzi dela, saj se urad vendar imenuje zavod za zaposlovanje. Ljudem ni nihče povedal, da gre v resnici za oddelek Urada za statistiko, ki zgolj beleži število brezposelnih in riše grafe.
Realnost tolče na polno in množica zmedenih tranzicijskih obupancev maha s svojimi diplomami in ne opazi, da šteje znanje, sposobnost preživetja in iznajdljivost. Ob tem pogosto obilno jamra. Ta oblika kroničnega nerganja in pritoževanja je še posebno nadležna. Srednja uradnica v slovenskem javnem zavodu ob prihodu v svojo službo za 1.000 EUR z vzdihom sezuje salonarčke in tako kot vsako jutro začne svojo neskončno jamrarijo, da ji je težko. Očitno je predsednik Pahor zadel s svojo tožbo o nezmožnosti preživetja s 3.000 EUR in moja znanka sledi svetlemu zgledu prvega med enakimi. Reva je. In mnogi njeni sotrpini so reveži, kar tudi glasno sporočajo. Ne morejo tega in ne morejo onega, počutijo se slabo v službi, vendar je nočejo menjati, ker ne vedo kaj bi počeli. Ko se ob treh končno znebijo te grozljive tlake, ponovno jamrajo, ker je promet gost na cesti in na radiu ni dobre glasbe. 40-letniki so na videz podobni zgubanemu in zagrenjenemu starčku pri 85 letih. Seksajo ne več, ker jih boli glava/hrbet/želodec, gibajo se ne, ker imajo otroke/premalo časa/premalo volje in tako vedno znova.
Spoštovana jara gospoda! Odnehajte. V zvezi odgovornih pred jamranjem vas pozivamo, da opustite to neskončno muko in prepustite prostor tistim, ki želijo, ki hočejo, ki znajo. Ustanovite raje zvezo neodgovornih jamračev. Vsak dan se boste lahko že ob 11. uri, namesto na malici, dobili pri vaški lipi in tam nadaljevali svoj šport med profesionalnimi pritoževalci. Delo pustite tistim, ki vedo, da samo trdo prizadevanje v kombinaciji s pogumom, inovativnostjo in znanjem mogoče prinaša uspeh. Upam, da bo pisal kak ogorčen bralec ali srdita bralka, da se je Munc pokvaril in postal zahojeni neoliberalni pridobitnik. Takrat bom vedel, da mogoče ne razmišljam tako narobe.
Sobotna kolumna je bila objavljena v časopisu Svet24 dne 6. junija 2015
