Danes prestanem 8 mesecev od izrečenih 9 kazni hišnega zapora. En mesec sem dobil odpustka pri pogojni komisiji. Na kratko povzetek zgodbe: skupaj s sodelavci sem poskušal zaščititi 4-letnega otroka, katerega spolne zlorabe ni v Sloveniji želel nihče raziskati. Državni organi so delovali sistemsko koruptivno, eden drugemu ščitili hrbet in v evidentno škodo otroka. Nihče od odgovornih se ni postavil na stran otroka. Ponavljali so mantro, da je treba zaupati organom pravne države. Organi pravne države so odpovedali. S strinjanjem očeta otroka in njegove družine smo obvestili medije, ko ni bilo več izhoda. Obveščali smo jih redno in izdatno na tiskovnih konferencah in skozi obvestila za javnost. Le redki so prebrali dokaze, mnogi so iskali zgolj senzacijo. Otrok je skupaj s svojo babico zapustil domovino in šel v tujino na varno, kar je Slovenija ocenila za kaznivo dejanje. Oče otroka je prestajal zaporno kazen. Naša ekipa je pristala v priporu. Slovenska Policija otroka ni našla. Babica se je z otrokom vrnila v Slovenijo in otrok je šel ponovno v družino domnevnega zlorabitelja. Po letih trpljenja se je družina očeta otroka in sam oče odvrnil od mene in sodelavcev. Zaupal je Državi in še enkrat izgubil. O otroku ne vemo nič več. Osumljeni in obtoženi smo bili kaznivega dejanja. Ko sem videl neresnično izvedeniško mnenje o domnevni škodi, ki sem jo povzročil otroku, in ob dejstvu, da je izvedeniško mnenje obveljalo, mi je bilo jasno, da bom obsojen. Država se je odločila, da pokaže palico. Pogodil sem se za kazen, ki poleg hišnega zapora določa tudi 3-letno prepoved opravljanja poklica psihologa. Pustil sem službo v ljubljanskem zaporu, ki je čez en mesec postal moj matični zapor glede vodenja evidence. Življenje ubira zanimive in presenetljive poti.
Niti za trenutek mi ni bilo žal, da sem se odločil za priznanje krivde. Ostali, ki so še ostali v procesu, do današnjega dne še niso dočakali niti ene nove obravnave. Zadeva se bo vlekla leta. Z eno potezo nisem bil več javni uslužbenec, kar je bilo olajšanje po skoraj desetletju. Preveč napak in nestrokovnosti vidim, da bi bil lahko še dober birokrat, zaporna kazen me je prisilila, da zakorakam v celoti na samostojno pot, da nisem več dvoživka. Paradoks je v tem, da me je zaporna kazen na določen način osvobodila. Moja Svetovalnica Akcija! Matic Munc s.p., ki jo gradim 6 let, še vedno obstaja in bo obstajala! Samo obseg dela se je zaradi prepovedi spremenil, zdaj se s polno energijo posvečam izobraževanju. Naslednji odstavki so namenjeni odgovorom na vprašanje, kaj početi v prihodnje?
Tako pred kaznijo kot v zadnjem letu sem spoznal, da je žal informiranost in znanje ljudi o pomembnih dejstvih njihovih življenj, sploh v odnosu do Države, o postopkih in tudi o izboljšanju kvalitete lastnega življenja še vedno zelo nizka. Znanje je moč, samo ga pogosto nimamo in tako tudi nimamo moči. Zato sem se odločil za tri nove smeri delovanja.
Verjamem v pošteno povezovanje in sodelovanje. Odklanjam pohlep, egoizem in lažnivost. Verjamem v strokovnost in znanje. Odklanjam amaterizem in neznanje. Verjamem v pokončne novinarje. Odklanjam sistemske medije.
Če ima kdo med vami ideje, sredstva in voljo – dobrodošli!
Če želi biti kdo podpornik, pokrovitelj ali mecen mojih idej – dobrodošli!
Če moralno podpirate in želite biti udeleženi pri dogodkih – dobrodošli!
Od jutri bodo karte na novo premešane! Prihodnost se ne kaže nič bolj rožnato, vendar moramo delovati. Jesen 2014 bo vroča, leto 2015 bo vroče, spremembe so nujne.
Svojih stališč nisem spremenil v usmeritvi niti za ped, samo dodajam vedno več razumevanja, da se Slovenija utaplja v gnoj sistemske korupcije in da moramo to aktivni državljani ustavljati in preprečevati. Da, tudi za ceno kakšne zaporne kazni. Žvižgač ne razmišlja o strahovih, deluje tako, ker mora.
