Mi norci

Začenjamo teden ozaveščanja o duševnem zdravju, saj je letos ponedeljek mednarodni dan posvečen tej tematiki. O samem konceptu teh posebnih dni, ki pridejo enkrat na leto, medtem ko lahko ostalih 364 dni mirno spregledujemo, sem že večkrat pisal. Pa vendar, pametno ozaveščanje je nekaj drugega kot mahanja z rdečimi, belimi ali roza pentljicami, kar sicer radi počnejo naši ozaveščeni politiki in državni varuhi pravic. To slednje se mi obrača. Ker pa verjamem v preventivo, tudi letos sodelujem v projektu Kako si?, ki ga srčno vodijo študenti psihologije. In razbijanje tabujev na področju duševnosti je v Sloveniji še kako nujno.

Ljuba mi je ta primerjava – človek si zlomi roko in seveda takoj gre na urgenco, da ga spravijo v mavec in mu po možnosti stisnejo v roko kakšno protibolečinsko tableto, če bo prehudo. Ko se nalomi duša, o tem še vedno nočemo govoriti, nočemo poiskati pomoči. Med nami so cele divizije mojstrov izgovorov, naštel bom le nekaj njihovih bojnih sloganov. Jaz sem pač tak in se ne morem spremeniti. A zdaj bom pa dajal denar nekemu psihologu, da se bo pogovarjal z menoj? Poiskati moram samo pravo tableto, da mi jo dajo in bo bolje – mogoče uspavala, da se bom samo dobro naspal. Tako se povprečni prebivalec sooča s svojimi stiskami. In to je zid, v katerega se zaletavamo tisti, ki smo se nekje zavezali za poklice pomoči. Zato je vsaka beseda, ki skuša spraviti različne duševne težave na dnevno luč, vsekakor na mestu.

Pred dvema tednoma sem vam pisal o tem, da je dobro začeti pri sebi. Zato bom tam nadaljeval. Verjamem namreč, da javne osebe lahko naredimo veliko tudi s tem, ko govorimo o lastnih breznih in bolečinah. Spoštujem vsako osebo, ki ima nekaj več socialne moči, pa naj bo glasbenik, športnik, medijska oseba ali politik, ki s svojim primerom pokaže, da mu ni bilo vedno lahko ali da se je borila z različnimi stiskami. Prispevam svoj lonček. Tri hude epizode depresije sem preživel od svojega 27 leta starosti dalje, padel v črno brezno, malo splezal ven in spet padel. V tem času sem trikrat poskušal narediti samomor, kot lahko vidite – neuspešno. Vmes sem doživel tudi živčni zlom ali enkratno psihotično izkušnjo, ki me je vrgla iz obtoka normalnih za dobro leto. Zdaj veste. Niste edini.

Letos je projekt Kako si? Naravnan na tematiko preobremenjenosti, ki jo lahko razume vsak in tudi doživlja marsikdo. Sam trdim, da gre za pojav, kjer se združujejo faktorji informacijske preplavljenosti s stališči, odtujenost človeških skupin in notranje praznine posameznikov. O vsem tem vam redno pišem na različnih mestih z namenom, da poiščete orožja proti temu. Lastna stališča, povezanost in iskanje svojega smisla so slišati kar dobre obrambe proti razširjeni tegobi sodobnega človeka. Ali jih boste izbrali pa ni več moja zadeva. Svobodni ste. Vsekakor lahko ostanete na braniku zanikanja do smrti. Mogoče boste podlegli ravno zaradi izgorelosti, ki jo boste do konca vneto zavračali kot možnost.

Prejšnji teden je samo 50 metrov od nas, ki smo sedeli na kavi, nekdo skočil v smrt. Zgodilo se je čisto blizu nas in vas. Zgodi se vsak dan. Ne vem, zakaj je šel čez rob, vem samo, da je to resnična zgodba. Če celo leto ignoriramo skrb za duševno zdravje, potem se vsaj en teden ukvarjajmo z norci v nas samih.