Jean piše, ker je Mirjam odsotna, da se približuje rok. Bo treba nekaj vržt na papir. Vlečem do zadnjega trenutka. Z razlogom. Ker sem želel tik pred tem pisanjem še drugič videti film Družina Roka Bička. Da se spravim v pravo razpoloženje. Da bodo solze pustile sledove na licih in bodo oči spet malo rdeče. In res je bilo tako. Sicer manj intenzivno in šokantno kot prvič, … [Read more...]
Upor je nujnost
Ko mi je Mirjam napisala elektronsko sporočilo, kako je spet prišel čas, da vam napišem nekaj besed, sem tri dni v glavi sestavljal simpatično kolumnico. Pisal bi o tem, kako moramo življenje zajemati z ravno toliko veliko žlico, kolikor lahko požremo. No, potem je šel svet v maloro. Danes zjutraj sem se zbudil v dan, ko so internet preplavili videoposnetki in fotografije … [Read more...]
Izgubljeni fant
Od doma je odšel nekega jesenskega deževnega dne. Enostavno je v športno torbo nametal nekaj oblek in v bivši šolski nahrbtnik še drugo šaro. Naivno je računal, da bo po polnoletnosti in maturi vse drugače. Zrelostni izpit in to. Motil se je. Bilo je še huje. Zato je šel. Na bolje. Recimo. Nekaj časa je bilo tako. … [Read more...]
Rožnati obeti
Ta zapisek bi moral imeti naslov nekako - v smislu tega našega ubogega življenja, vendar sem se zadržal in spregovoril s seboj nekaj tehtnih v ogledalu. Matic, nehaj že srati ljudem ene in iste zadeve, daj napiši nekaj drugačnega in novega. Strumno sem pokimal modri pripombi bolj treznega dela sebe in na koncu samo spremenil naslov, napisal pa popolnoma iste fore kot vedno. … [Read more...]
O kapitan, moj kapitan!
Piše Mirjam, da naj spet kaj napišem. Piše Luna, da mogoče razmišljamo podobno. Sedim z Miho na kavi in se strinjava, da tako ne gre več. In potem se še podam v kino pod zvezdnato ljubljansko nebo in mi še Viggo vse razloži na tak način, da mi postane jasno. Svet potrebuje spremembo, o tem ni dvoma. Tole ni plačana reklama, zgolj dobronamerni napotek, da si utrgajte v septembru … [Read more...]
