Poznate tisti mem, ko sedita Pu in Pujsek, izborna filozofa življenja, na skali in reče Pu: »In nekega dne bomo vsi umrli …« »Ja, vendar vse dni do takrat bomo pa živeli Pu«, odvrne Pujsek. In verjetno sta potem odhlačala v Pujevo kolibo in si privoščila majhen oblizek. … [Read more...]
Moje soočenje s smrtjo
Doma smo imeli Veliko ilustrirano enciklopedijo. Mislim, da je bilo vsaj sedem debelih knjig. Oboževal sem jih, najbolj Živali in Človeka. V slednji sem nekje pri osmih letih starosti prebiral podnapis ob antropološki fotografiji nekega obreda na daljnih otokih, kjer na poseben način pospremijo svojca v onostranstvo po smrti. Na podobi so bili domorodci z grozljivimi maskami in … [Read more...]
Živimo za žive
Smrt nas vse čaka na koncu tega življenja. Nekatere prej, druge kasneje, včasih pričakovano in drugič nepričakovano. O tem ne želimo govoriti, ker nas je skoraj vseh preveč strah, da bi bila to tema za vsakodnevni pogovor. Vendar je tam in nas čaka. Smrt. Vsak odhod, ki je bolj nepredviden, nenavaden ali celo šokanten, pusti veliko večjo vrzel, povzroči še hujšo bolečino in … [Read more...]
Mali človeček
V osnovni šoli sem imel odlično učiteljico slovenščine, ki je v nas budila veselje do pisane besede, do nastopanja, do jezika. Živo se spomnim, kako nas je svarila pred preobiljem v besednem izražanju. In potem sem mnogo let kasneje poslušal svoje učitelje retorike, kako je včasih preobilje dobra govorna figura, s katero lahko poudarimo povedano. Zato si danes drznem to … [Read more...]
Kaj napisati?
Že dvakrat sem napisal kolumno z istim naslovom Izgubili smo vsi in sicer leta 2011 in nato 2014. Obakrat ob tragediji, ki je zahtevala otroško življenje zaradi nasilja odraslih. Tokrat je ne bom še tretjič, res ne. Malo dvomim, da se res spomnite, katera dogodka sta vzbudila to potrebo, da se zapiše nekaj takšnega. In zanalašč ju ne bom pogreval, saj zgolj pričata o grdi … [Read more...]